Fotograf D. Rovšek je v svojem ateljeju Ljubljani naredil fotografijo, ki jo tokrat predstavljamo. Mladoporočenca Hanika Krebelj in Ivan Bilc (1974 – 1939) oba iz Ilirske Bistrice sta se takole postavila pred fotografski objektiv. Fotografija je več kot uspela!
Ivan Bilc je tedaj bil že uspešen trgovec in čebelar. Močno je sodeloval s svojim vrstnikom Bistričanom vele čebelarjem Antonom Žnideršičem in kmalu postal njegova desna roka. Svoj čebelnjak je imel na sončni strani stare Bistrice nasproti bistriškega gradu.
Ivan Bilc se je v želji, da razširi svojo dejavnost, preselil v Dolenjske Toplice, odprl trgovino s posebnim poudarkom na čebelarski opremi in raznimi pripomočki. Anton Žnideršič ga je pridobil za čebelarske opazovalnice in redno poročanje v »Slovenskem čebelarju«. Ivan Bilc je tako vodil že tretjo opazovalnico na slovenskem, v Krški vasi. Za leto 1907 že poroča: » Rojev sem imel precej in vse velike. Gestungovci so vsi rojili, nekaj mladcev tehta že nad 33 kg. Izvrstno leto! A. Žnideršič še dodaja, da so tudi panji na bistriškem polni »božjega blagoslova«! Ivan Bilc se je kasneje posvetil izdelavi posebnega potovalnega voza za prevoz čebel in se leta 1908 z njim udeležil velike razstave na 54. shodu avstrijskih in nemških potovalnih učiteljev v Dunajskem novem mestu. Tu je za svoj potovalni voz prejel Veliko srebrno državno medaljo. Priznanja so ga vzpodbudila in svoj potovalni voz prilagodil še AŽ panjem. S soprogo sta imela tri otroke, oba fanta je usmeril v čebelarstvo in jima tako v kriznih časih omogočil preživetje. Svetovno vojno je prebil v strelskih jarkih na Tirolskem. Spet se je poskusil s čebelarjenjem in trgovino na Dolenjskem. Negotovi časi po vojni so ga finančno izčrpali. Vrnil se je domov in odprl gostilno in znova doživel finančni polom. Anton Žnideršič mu je spet pomagal in postala sta družabnika in skupaj nadaljevala raziskovalno delo na področju čebelarstva. Na ta čas spominjajo tri Bilčeve lepe čebelarske medalje. Bilčevi soprogi Haniki in njeni sestri Pepici pa smo Bistričani hvaležni za njuno skrbno veziljsko delo pri izdelavi »sokolskega prapora« 1909. (369/vč)