Ivo Marinčič (1907–1975) je izšel iz imovite družine v Zagorju na Pivki. Že v otroških letih je opozarjal nase z nadarjenostjo in radovednostjo. Zato so mu namenili šolanje, ki pa se je iz različnih razlogov vijugala po nepredvidljivih poteh. Že kot najstnik se je pridružil tigrovskemu gibanju in je skupaj z Jožetom Vadnjalom in jeseni 1930 na Bazovici ustreljenim Alojzom Valenčičem sestavljal osrednjo zgornjepivško tigrovsko trojko. To ni ostalo skrito italijanski policiji, zato je bil večkrat zaprt. 1932. ga je Posebno sodišče v Rimu obsodilo na 7 let ječe. Po 3 letih je bil oproščen, a ostal pod stalnim policijskim nadzorom. Rešil se je z emigriranjem v Jugoslavijo. Tam ni držal križem rok, z neuničljivo energijo je deloval v emigrantskem društvu Tabor. In povsod, kjer je bilo treba. Ob izbruhu 2. svetovne vojne je bil med snovalci Soške legije, 2000-glave množice primorski hprostovoljcev, ki naj bi se skupaj z jugoslovansko vojsko uprli okupatorjem. Italijani so ga spet zaprli in internirali. Po italijanskem zlomu 1943 je bil pri Zavezniški vojaški upravi v Trstu tolmač za angleščino, italijanščino in slovenščino.
V Trstu in Gorici je kot neutruden družbeni delavec preživel drugo polovico svojega dogodkovno bogatega življenja. Najprej se je zaposlil kot časnikar Primorskega dnevnika, potem pa v Gorici marljivo pisal in urejal tednik Soča, glasilo goriških, beneških in kanalskih Slovencev. V Gorici se je tudi udomil. Za dolgoletno, plodno novinarstvo je dobil v Ljubljani Tomšičevo priznanje.
Ob novinarskem delu pa je v njem vse življenje utripala leposlovna žilica, Pisal je pesmi in kratko prozo. Že v dijaških letih je z Bogomirjem Magajno sourejal list Plamen. Pri vojakih v Rimu je za rojake izdajal rokopisni list Svitanje. Kasneje je v različnih listih in revijah, večkrat pa v Jadranskem koledarju, objavljal črtice in novele (Sveti večer v zaporu, Tako se je začelo, Kazenska ekspedicija …). Je tudi prevajal (iz italijanščine, francoščine, ruščine). »Ivo Marinčič si je z delom za svoj narod postavil časten spomenik«, so mu zapisali v nekrolog. (sf)
