Tudi Italija je po prvi vojni na zasedenih ozemljih vzpodbujala samozaposlitev, kar je v letih, ko se je kazala močna gospodarska kriza bilo več kot dobrodošlo. Vrstili so se tečaji za mnoge poklice, ki naj bi omogočili tudi gospodarski dvig območja, tudi Primorske, ki ga je prizadela svetovna vojna.
Na sliki, tečaj za krojače v Ilirski Bistrici. Napis na tabli nad skupino to potrjuje:
CORSO SARTI, BISTERZA 1926, KROJNI TEČAJ
Žal na sliki prepoznamo le nekaj posameznikov, neznana sta tudi učitelja krojenja: na sredi slike.
Prednja vrsta, z leve: Prvi Dušan Fabjan; druga vrsta: prvi Lado Polh, predzadnji Franc Gertner Grabec; tretja vrsta: drugi je Stano Marinčič; zadnja vrsta: drugi Jože Pegan, četrti Pepe Batista in zadnji Franc Tomšič Munde.
Iz naslova krojne pole zvemo, da so tečajniki izdelovali »Uniforme za glasbenike«.
Če bi tečaj bil le leto dni kasneje, bi na tabli že pisalo novo ime za Bistrico, Villa del Nevoso in slovenskega napisa za gotovo ne bi smelo biti. Slika neznanega fotografa je bila verjetno posneta v Sokolskem domu.
Stano Marinčič nam je vsem mladim gasilcem preurejal uniforme. Bile so nekoč temne miličniške uniforme. Moja je imela kar štiri vrste zašitih lukenj za gumbe, pa vseeno smo jih bili veseli in ponosni nanje. Stano je bil tudi zelo duhovit mož. Ko mu je mladi Tomo prinesel hlače popraviti rekoč: »Sem Vam prinesel hlače skrajšati!« Je krojač Stano resno odgovoril »Prav, prav, pa kaj bi hodil h kovaču?« (vč)