Lea Grabrijan se je rodila leta 1932. Materi Ani in očetu Leopoldu se je sicer rodilo pet otrok: Franci (1920), Božidar (1922), ki je umrl dva dni po rojstvu, Alojz (1923), klicali so ga Slavko, Marija (1926) in Lea, ki je verjetno dobila ime po svojem očetu. Ljubkovalno so jo klicali Leica. Po opravljenih štirih letih osnovne šole so Leo vpisali na nižjo gimnazijo, ki je imela prostore v metliškem gradu. Iz spričevala četrtega letnika, ki je datirano na 24. maj 1947, je razvidno, da je Lea po štirih letih nižjo gimnazijo uspešno zaključila in opravila sprejemni izpit za višjo gimnazijo, ki jo je najprej obiskovala v Ljubljani in pozneje v Zagrebu, kjer je leta 1951 maturirala. Potem se je vpisala na Pravno fakulteto v Zagrebu in opravila izpite za tri letnike študija. Leta 1959 je odšla v ZDA, kjer je živel brat Franci, a se je že čez dve leti vrnila domov. Tri leta je učila v osnovni šoli na Vinici na razredni in predmetni stopnji (slovenščina, zgodovina,…).
Ministrstvo za kulturo je leta 1964 razpisalo dve štipendiji za študij knjižničarstva na pedagoški akademiji. Lea se je edina prijavila na razpis in bila v prvi generaciji študentov smeri višji knjižničar. Študij je trajal tri leta in leta 1967 je diplomirala. Po dvotedenski praksi v Ljubljanski delavski knjižnici se je zaposlila v knjižnici v Črnomlju, takoj postala njena upravnica in jo kmalu registrirala kot javni zavod.
Skupaj z direktorjem novomeške Študijske knjižnice Mirana Jarca Bogom Komeljem sta bila duhovna voditelja Društva knjižničarjev Dolenjske. Komelj je bil prvi predsednik društva, Lea Grabrijan pa njegova naslednica.
Lea Grabrijan je ves čas sledila trendom razvoja v knjižničarski stroki in s tem povezanimi spremembami. Tako je leta 1977 v knjižnici uvedla članarino. Pred tem so člani za izposojo vsake knjige plačevali izposojevalnino. Ta ukrep je bil uveden z namenom povečati izposojo v knjižnici in učinek se je poznal že prvo leto.
Lea se je zavedala, da bo glede na razmere potrebno vzpostaviti knjižnično mrežo. Tako so 27. oktobra 1974 najprej odprli izposojevališče v Semiču, ki je bil takrat del občine Črnomelj. Sledila so izposojevališča na Vinici (1976), v Adlešičih (1986), Starem trgu (1990) in dve leti pozneje v Dragatušu.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je Lea lotila tudi urejanja metliške ljudske knjižnice. Ta je od ustanovitve leta 1972 delovala v slabih pogojih in dokaj neredno, ker ni imela redno zaposlenega kadra. Belokranjski muzej je za knjižnico odstopil dve sobi v pritličju metliškega gradu, vendar je skromen in zastarel knjižni fond ostal neurejen in knjižnica ni delovala. Leta 1975 so zaprosili za pomoč Grabrijanovo, ki je poleg redne zaposlitve v Matični knjižnici Črnomelj začela postavljati temelje današnji metliški knjižnici, pomagali pa sta ji učenki metliške osnovne šole Janja Škof in Mojca Mežnaršič. Knjižnica je bila uradno odprta 29. februarja 1976. Izposoja je bila možna vsako nedeljo med 9. in 12. uro.
Pomagala je tudi pri urejanju novih prostorov metliške knjižnice v zgradbi na Pungartu, kjer so bili prej proizvodni prostori tekstilne tovarne Komet. Uradno je metliška knjižnica odprla nove prostore aprila 1977.
Lea Grabrijan se je upokojila leta 1992, vendar je redno obiskovala tako knjižnico v Črnomlju kot tudi v Metliki. Zadnja leta je preživela v Domu starejših občanov v Radencih. Umrla je 29. novembra 2020.
* Tedanji šolski sistem je bil nekoliko drugačen kot danes. Šolanje do srednje šole je trajalo osem let in šoloobvezni otroci so imeli možnost obiskovanja osnovne šole osem let, lahko pa so po zaključenih štirih letih osnovne šole nadaljevali štiriletno šolanje na nižji gimnaziji.
Priznanja:
Čopova diploma (1977), podeljuje Zveza bibliotekarskih društev Slovenije
Župančičeva plaketa za življenjsko delo (1992), podeljuje Občina Črnomelj
Častna članica Društva knjižničarjev Dolenjske (1997)
Prva fotografija prikazuje Leo Grabrijan v prostorih metliške knjižnice v metliškem gradu. Kdo je pritisnil na sprožilec ni znano. Fotoaparat pa je bil prav gotovo njen, saj ga je skoraj vedno nosila s seboj. Na drugi fotografiji je Lea Grabrijan kot maturantka. Fotografijo hrani prof. dr. Matjaž Birk, vnuk Leine tete Pavle Malešič, rojene Grabrijan.
Viri: Andrej Črnič: LEA GRABRIJAN – Sopotnica knjižnice (2022)
Gabriela Grlica: Razvoj knjižnice v Metliki (diplomska naloga, 1998)
