Moji najbolj zgodnji otroški spomini segajo v čas, ko smo Lorgerjevi dve leti živeli v Rogaški Slatini. Starša sta dobila službo v Zdravilišču in ob tem tudi stanovanje v zgornjem nadstropju hotela Sonce. Imela sem tri leta in pol, moja starejša sestra Marjana (1953-1919) pa štiri in pol. Obiskovali sva vrtec in takrat je nastala pričujoča fotografija, na kateri sva ob vzgojiteljici. Imeli sva enaki oblekici, sešila nama jih je teta Vikica, in veliki pentlji v laseh.
S sestro sva jo večkrat kakšno ušpičili. Starša sta nama dovolila, da sva se igrali pred hotelom, v katerem smo imeli stanovanje. Oče naju je ves čas skrbno opazoval skozi okno, kaj počneva. Tako se je nekega dne z namenom, da se bo obril, na obraz nanesel brivsko kremo in ob tem ves čas pogledoval na naju. In zagledal je, kako me je sestra dvignila in odnesla preko brvi čez potoček, ki je tekel ob hotelu. Obe sva padli v vodo. Oče, ki je bil ves bel od brivske kreme, pa je v strahu, da se ne bi utopili, pritekel po hotelskem stopnišču z gornjega nadstropja, da naju reši. Nama se je zdel tisti trenutek smešen, a ne dolgo, saj naju je pošteno skregal in od takrat dalje se nisva smeli več zadrževati pri potočku.
Po dedkovi smrti smo se po dveh letih bivanja v Rogaški Slatini preselili nazaj v Celje, saj je babica potrebovala našo pomoč.
Prispevala: Romana Pernovšek
