Takole se je fotografu nastavil vaški ansambel iz Mereč, vasice med reko Reko in Šembijsko steno na obrobju ilirskobistriške občine. Za komentar sem zaprosil glasbenega raziskovalca domače glasbe Romea Volka, ki pravi:
»O tej merejski godčevski skupini bi lahko zapisali, da gre za našo domačo tipično zasedbo iz obdobja med prvo in drugo svetovno vojno. Sestava harmonike, klarineta in bobnarskega kompleta se je uveljavila v dvajsetih letih, ko so bobni kot nov in moderen kombiniran instrument, začeli nadomeščati kontrabas, ki je bil do tedaj v veljavi. Bobni s činelami so bili ljudem bolj všeč, saj je bilo to obdobje, ko se je veliko plesalo tudi na tujo glasbo, ki se je začela širiti s prvimi radijskimi sprejemniki. Ta pa je vsebovala veliko ritmičnih prvin (jazz) glasbe. V tistem času je tudi tango postajal izjemno popularen ples. (Mogoče ali predvsem zato, ker je dovoljeval tesen stik med plesalcema… )
Sicer pa godec na sredini igra na štajerski model diatonične harmonike, kar je nekoliko posebno, saj so naši godci v tistem obdobju najpogosteje uporabljali tržaške »Ploner« harmonike. Pri klarinetu, ki ga igra fant na desni, ne morem presoditi ali gre za varianto »domačega« Es klarineta ali kakšno drugo vrsto …
Slikca je krasen dokument o našem godčevstvu tudi zato, ker so se postavili pred fotografa v domačem okolju in s tem jasno pokazali komu je njihova glasba namenjena. Pa še nekaj! Vsi trije godci med igranjem sedijo. Namreč, do pojava Avsenikov so godci po širni Sloveniji med igranjem sedeli. Šele pozneje je prišlo v navado, in tako je še danes, da godci igrajo stoje.«
Merejski trio so sestavljali brata Frane in Slavko Fabec ter vaščan Tone.
(370/vč)
