Jožef Arzenšek, stari ata po mamini strani, je z družino živel na kmetiji pri Zavarjek (po dom.) v vasi Bodrež v Šentvidu pri Grobelnem. Družino si je ustvaril z ženo Dorotejo (po domače Rotijo), mojo staro mamo. Imela sta štiri hčere: Karlino, Liziko, Doro (moja mama) in Julčko. Vzgojila sta jih v poštena in delovna dekleta, ki so si ustvarile družine in živele v širši okolici Celja. Na domačiji je ostala najmlajša Julčka, ki je od njegovih hčera še edina živeča v 89 letu in živi na domačiji. Od petih vnukinj sta dve že pokojni in prav tako edini vnuk (moj brat).
Stara mama Rotija je bila ljubiteljica petja, skrbna gospodinja, delala na »gruntu« in bila zelo verna – »pobožna«. Vnuki smo velikokrat morali s staro mamo in starim atom moliti in poslušati Radio Vatikan.
Stari oče Jože je »grunt«, posestvo, dedoval po starših, za katere je prej tudi skrbel. Bil je zelo deloven in ustvarjalen, kot zelo dober in skrben gospodar je vsa leta dokupoval zemljo (polja, njive), gozdove – „hoste“ in bil daleč na okoli poznan po dobrem vinu, saj je imel velik vinograd z vinsko kletjo -»gorco«.
Bil je do vseh zelo spoštljiv in tudi kraju zelo spoštovan ter aktiven v raznih takratnih vaških odborih. Po nedeljski maši v domači cerkvi Sv. Vida se je rad oglasil vaški gostilni »Pri Bevc« in poklepetal z vaščani.
Nas pet vnukinj in tri vnuke je imel zelo rad. Sicer smo mu velikokrat nagajali, a je razumel našo otroško nagajivost. Spomini nanj so prijetni, nepozabni, še posebej na čas žetve, trgatve, kolin, praznikov. To so bili časi prijetnega druženja, ki ga ne bom nikoli pozabila.
Prav tako so moji spomini na dedka Jožeta lepi in nepozabni,čeprav je pokojen že od leta 1962.
