Na strmini nad našo domačijo v Pongracu vsaj že tri generacije obdelujemo vrt. V hrib je bilo potrebno vsako leto v zgodnji pomladi v košu znositi gnoj. Ko se je začelo »štihanje«, se je prvo začetno vrsto znosilo z vedri na vrh hriba, saj bi sicer na vrhu bilo premalo zemlje. V družini se je iz roda v rod prenašal spoštljiv odnos do rodovitne zemlje. Vrt je bil vedno skrbno oplet in ob robu zasajen z rožami. Pod njim pa so bila posajena debela stebelna sadna drevesa, katerim osnova je bil divjak prenesen iz gozda in nanj cepljene razne stare sadne sorte. Ob tem, da so drevesa zadrževala zemljo in črpalo odvečno vlago, je bilo doma vedno dovolj zdravega sadja
Danes mi je pri delu na vrtu v pomoč tovorna žičnica, ki sem jo postavil pred štiridesetimi leti. Tekom minulega stoletja je tako nastala izredno rodovitna prst, ki še vedno vsako leto daje obilen pridelek za sprotno uporabo in za ozimnico, ki jo hranimo v več kot 300 let stari kleti in tako je družina »samooskrbna« do naslednjega poletja.
V tem času poznega poletja se šibijo fižolnice, v zraku kar dehti od raznih plodov, od kumaric, paradižnika, zelja … V tem času prihajajočo jesen že oznanja klopotec, ki sem ga sam izdelal.
Prav tako sam izdelujem »štile« za vrtno ročno orodje. Slednjih je bila moja mama (na fotografiji) vedno zelo vesela, saj je bilo izdelano po meri prav zanjo.
Na fotografiji stara mama Amalija Strašek, por. Burjan, z vnukoma Damjanom in Sašo.
Prispeval: Franc Burjan
