Na Triglavu je bilo še dosti snega

Na OŠ Pivka, kjer se je začela moja pedagoška pot, sem jim bil  razrednik. Lepo smo se ujeli. Zagret za planinarjenje sem učencem navrgel  možnost  zaključnega  izleta  na Triglav.  Ideje so se oprijeli z vsemi štirimi. Dobro mi je delo, vendar sem se kasnega zavedel tveganj pohoda s povsem neizkušenimi in slabo opremljenimi najstniki, ki pa so bil k sreči vsi kmečkega porekla in torej vajeni tudi trdih preizkušenj. Ravnatelj Bezeljak se je  pobudi dolgo upiral, a ko sem ga prepričal, da gremo zraven kar štirje učitelji in še izkušen mladinski vodnik PD Postojna Pavle Vrtovec, je popustil. – 3. julija 1963 smo bili na vrhu. Razen Pavleta in mene vsi prvič.  Dan je bil sončen in skoraj vroč. Snega pa toliko, da je Aljažev stolp komaj lezel iz njega. Navdušenje ob veliki zmagi je bilo nepopisno in nepozabno. (Na spodnji sliki smo z leve proti desni: Bine Guštin, fizik, Adrijana Kastelic in Boža Troha, obe matematikarici, malo višje jaz, slavist. – Na zgornji sliko stoji na desni Pavle Vrtovec, gozdarski inženir.) Po sestopu  na Kredarico smo jo ubrali proti Triglavskim jezerom in čez Komarčo sestopili v Bohinj.