Ko sta starša, oba s Kozjanskega podeželje, kmalu po drugi svetovni vojni končala šolanje, sta se zaposlila in naselila v mestu. Veliko njunih rojakov je odšlo v Celje, njiju pa je služba premaknila v Maribor. Tu smo se rodili mi trije.
Konce tedna smo v času našega otroštva praviloma preživljali v Veračah, kjer sta živela in obdelovala manjšo kmetijo mamina starša. Pomagali smo pri delu, se igrali in nabirali najrazličnejše sadove, ki smo jih potem kot sprotne živilske zaloge ali za ozimnico tudi vozili domov, v Maribor.
Ob teh pogostih otroških premikih med Veračami in Mariborom je nastala neka mešana kozjansko-mariborska identiteta, ki te kraje in dialekte še vedno dela bolj domače od kakih drugih.
