Ovčarstvo je tudi na Ilirsko Bistriškem imelo veliko tradicijo. Posebno v Trnovem, ki je bilo bolj kmetijsko naravnano. Še je ohranjeno ime domačije Ovčanovi, ki kaže na osnovno dejavnost s katero so se pri hiši ukvarjali. Nad krajem je v obrobju gozda Voljčji hrib, ki je dobil ime ali po volkovih ali morda po ovcah. V dialektu »ovca je vouca« in do izraza vovčji hrib ni daleč. Nad vasjo Jasen je travnati greben imenovan Solne, kar spominja, da so pastirji tam čez noč zadrževali ovce in jim natrosili soli, da se ne bi razšle, ko so šli po opravkih ali prenočiti domov v vas. Dostikrat so se ovčarji branili volkov tako, da so izkopali dovolj globoko jamo in vanjo dali kakšno bolano ovco. Volk je nasedel, se pognal v jamo in tam ostal še potem, ko se je najedel.
Prof. Drago Karolin nam je še kot dijakom nižje gimnazije v petdesetih letih povedal zgodbo, ki jo je slišal od domačinov. V Trnovo se je naselil krojač doma iz Furlanije. Komaj je znal nekaj slovenskih besed. Bil je pa pravi vinski bratec. Ko se je nekoč zvečer močno omamljen od popitega vina vračal iz Bistrice v Trnovo je nehote zašel na pot, ki ga je vodila proti gozdu. Pa je kljub vsemu še hodil in hodil in padel v volčjo jamo. Tam pa je že bil volk. Furlan se je v hipu streznil, potegnil iz suknjiča škarje, da se bo z njimi branil. V polomljeni slovenščini je volku govoril: Ti maš žobe, jaz pa imam škare! In tako sta se volk in Furlan gledala do jutra, ko so prišli pastirji in rešili Furlana. Ta pa je ves trd od strahu še vedno ponavljal stavek o žobah in škarah.
Na sliki: Izletniki na Snežnik so se za hip zadržali pred pastirsko stajo na Ravnicah nad domačim krajem. V ogradi pa je bilo obilo ovac. Slika je nastala pred letom 1928, ohranila jo je učiteljica Marja Boštjančič Iskra iz Velike Bukovice. (vč)
