Pokojni Jože Arzenšek, umrl star 65 let, je bil moj stari ata po mamini strani, ki je z družino živel v vasi Bodrež v Šentvidu pri Grobelnem.
Ob njemu od leve so njegove žalujoče hčere Dora (moja mama), Lizika, Karlina in Julčka. Spredaj, prav tako z leve, so vnuki: Jožek, Marjan (moj pokojni brat), Slavko v naročju njegovega ata Alojza ter vnukinje: Ivanka, Lizika, Milena, jaz Cvetka (na levi) in Dorica. V ozadju so sosedje iz vasi Bodrež.
Jože si je družino ustvaril z ženo Dorotejo, mojo staro mamo in sta imela sta štiri hčere, na katere sta bila zelo ponosna. Stara mama je bila ljubiteljica petja, skrbna gospodinja, delala na »gruntu« in bila zelo verna – »pobožna«. Vnuki smo velikokrat morali s staro mamo in starim atom moliti in poslušati Radio Vatikan.
»Grunt«, posestvo, je dedoval po starših, za katere je prej tudi skrbel. Bil je zelo deloven in ustvarjalen, kot zelo dober in skrben gospodar je vsa leta dokupoval zemljo (polja, njive), gozdove – »hoste« …
Daleč na okoli je bil poznan po dobrem vinu, saj je imel velik vinograd z vinsko kletjo -»gorco«.
Stari ata je bil do vseh zelo spoštljiv in tudi kraju zelo spoštovan in aktiven v raznih takratnih vaških odborih.
Po nedeljski maši v domači cerkvi Sv. Vida se je rad oglasil vaški gostilni »Pri Bevc« in poklepetal z vaščani.
Nas pet vnukinj in tri vnuke je imel zelo rad, spomini nanj so prijetni, nepozabni, še posebej na čas žetve, trgatve, kolin, praznikov. To so bili časi prijetnega druženja, ki ga ne bom nikoli pozabila.
V tistem času in, redkokje še danes, je bil običaj na vasi, da je pokojni ležal na “parah” v domači hiši. V času do pogreba so svojci in sosedje ob njem »bedeli«, tudi ponoči, in zanj molili. Zadnje slovo je bilo pred hišo pri odprti krsti, kot prikazuje fotografija. Nato je sledil sprevod s krsto do cerkvi bližnjega znamenja (križa ali kapele), kamor je nasproti prišel duhovnik z ministrantom. Po uvodnem obredu so vsi skupaj odšli v cerkev k pogrebni maši in po njej je še sledila pot na pokopališče, kjer so krsto pokojnikom položili v grob. Če je bila domačija zelo oddaljena, so krsto prepeljali s konjsko vprego. Marsikje pa so krsto s pokojnim nosili pogrebci.
