Vilharjeva koča v Črnem dolu, ki jo je ilirskobistriško planinsko društvo zgradilo leta 1914, je bila zadnja planinska postojanka na slovenskem, ki jo je kakšno slovensko planinsko društvo zgradilo pred prvo svetovno vojno. Žal je prva svetovna vojna močno posegla v lastništvo koče. Po vojni so italijanske oblasti prepovedale vsa slovenska planinska društva in zaplenila premoženje, tudi ilirsko-bistriškega. Novi lastniki italijansko društvo CAI sezione Fiume, sotto sezione Bisterza kočo od zunaj popravili, ji dali novo ime: Rifugio Benevolo – Colacevish – Walluschnig, Conca Nera 1060m in jo svečano odprli 14. septembra 1930.
Ilirsko-bistriški planinci so še vedno obiskovali Črni dol in kočo ob robu doline. Skrbeli so za »ruski grob«, preminulega ruskega ujetnika, ki je umrl pri sekanju dreves za vojne potrebe Avstrije med prvo vojno.
Na sliki: Trije bistriški fantje zapisani planinstvu. Na obisku črnodolske koče: z desne Milan Šajn, dentist Ivan Biček in Ciril Samsa okrog leta 1932. Bili so tudi med organizatorji domačega planinstva tudi po drugi vojni. Na obnovitvenem občnem zboru 30. avgusta 1945 je Ivan Biček postal predsednik obnovljenega domačega planinskega društva, Milan Šajn pa društveni tajnik. 287/vč
