Ilirskobistriški taborniki so prve korake v organiziranem taborniškem delovanju opravili že davnega leta 1952. Za taborništvo jih je navdušil Franc Munih ravnatelj osnovne šole v Ilirski Bistrici in njegova soproga učiteljica Dorica, ki sta za vzgled venomer postavljala predvojne skavte. Tudi ta začetek ni bil enostaven, saj so bili brez opreme le z eno izposojeno avtomobilsko cerado, ki je v vsakem rosenju krepko puščala. Prvi tabor so si postavili na terasi nad glavno cesto neposredno pred Lovranom in želi občudovanje vseh mimoidočih, ki se niso mogli načuditi, kaj mladina tu počne. Tudi na lovranski občini si glede dovoljenja niso vedeli kako in kaj »bili so prvi primer tovrstnega turizma na Kvarneru.« Dovoljenje, da lahko počitnikujejo, pa so le dobili.
Prvim dvajsetim bistriškim tabornikom je bilo to prvo taborjenje nepozabno. Sonce, morje in mladost, kaj bi še več! Taborniška ideja se je le še razrasla in taborniški rod »Rodu Snežniških ruševcev« je danes na Bistriškem nenadomestljiv pri vzgojnem delu z mladino in organiziranem koriščenju prostega časa mladih. Pomembna je njihova vloga v povezovanju mladine ne le v občini, temveč tudi prek državnih meja. Ponosni so na kočo v Črnem dolu pod Snežnikom, ki jim pomeni domovanje sredi snežniških gozdov in nenadomestljivo učilnico v naravi. Danes imajo svoj taborniški dom sredi mesta.
Bistriški taborniki so se izkazali tudi kot vrhunski organizatorji številnih prireditev tudi za širši taborniški prostor. Pripravili so številna taborniška srečanja, enega takih se je udeležil tudi predsednik predsedstva SFRJ Sergej Kraigher. Izkazali so se tudi kot organizatorji raznih orientacijskih tekmovanj na Snežniku in vsej Sloveniji. Za Bistriške tabornike rodu snežniških ruševcev danes vedo tudi marsikje v Evropi, da celo v Južni Ameriki.
(vč/407):
Na sliki: Prva skupina bistriških tabornikov na taborenju v Lovranu. Na desni Franc MUNIH in soproga Dorica. Tu so še: Silva Žiberna, Ivko in Tone Primc, Stano Korena, Mitja Derenčin idr. Sliko hrani Silva Žiberna por. Dekleva.
