Kot mnoge slovenske družine je tudi Francka Baša s Topolca pri Ilirski Bistrici s tremi otroki trepetala za hišnega gospodarja, ki se je bojeval v Galiciji v tedanji carski Rusiji. Po skoraj treh letih je prejeta pismo s fotografijo s katero jo je mož Franc obvestil, da je v Rusiji vojni ujetnik, da dela na neki kmetiji in da upa na vrnitev domov, ko bo vojna končala. Veselje se je mešalo s strahom, kaj se še vse lahko zgodi, saj še ni bilo izgledov kdaj se bo strašna vojna končala. In družina in kmetija sta potrebovale gospodarja. Najstarejša hčerka Marija je imela 8 let, mlajša Pavlina 5 let, najmlajši Franc pa s tremi leti svojega očeta še ni videl, niti oče ne njega.
Mama Francka je otroke in sebe lepo uredila in odpravili so se kar peš po železniški progi s Topolca vse do 7 km oddaljenega Narina k fotografu Pavlu Kaluži, ki je naredil pričujočo lepo fotografijo. Deklici v rokah držita celo nekaj cvetja za ljubljenega očeta.
Slika je našla gospodarja in lahko si le mislimo, kako jo je bil vesel. Molitve in dobre priprošnje so pomagale. Oče se je srečno vrnil k družini pa čeprav je moral iz Rusije dober del poti do doma prepešačiti.
Čez dober teden je že spet moral na fronto, tokrat na italijansko fronto. (vč)
