O metliškem šolskem vrtu Zvonko Rus, avtor knjige Metličani, piše tako:
Učitelji so ob počitnicah morali na kmetijski tečaj v Graz, kar pa niti ni bilo slabo. Na teh tečajih so se učitelji učili umnega kmetovanja. To znanje pa naj bi prenesli tudi na otroke. Učitelji so začeli pritiskati na vse strani, da bi nekje v Metliki dobili kakšen kos zemlje. Končalo se je tako, da je leta 1871 šola dobila brezplačno v uporabo njivo na Pungartu. Pa ne od občine niti od mesta Metlike, pač pa od metliškega župnijskega urada. Verjetno so se vsaj tu zavedali, da je napredek v kmetijstvu mogoč le, če dobi tudi kmet primerno strokovno izobrazbo. Na tisti župnijski njivi je šola uredila vzoren vrt za učenke in drevesnico za učence, kjer so se fantje učili vzgajati, cepiti in presajati sadno drevje. Šele takrat je nastalo v okolici Metlike več urejenih sadovnjakov s kvalitetnim sadjem. Šola je imela tudi svoj čebelnjak, kjer so se šolarji učili ravnanja s čebelami. Šolski vrt je previharil prvo svetovno vojno, gnilo Jugoslavijo, drugo svetovno vojno in končno propadel v novi, socialistični Jugoslaviji, ko je bilo znanje o kmetijstvu skoraj kriva vera. Na občini je prevzel gospodarstvo v roke neki gospod, pravzaprav takrat še tovariš, ki se je na šolstvo in njegove potrebe veselo požvižgal. Najprej je sporočil metliški osnovni šoli, da nima na šolskem vrtu več kaj iskati, ker bo tam parkirišče. Ko se je to razvedelo, so nekateri Metličani začeli z vrta odvažati plodno zemljo za svoje vrtove, kar je vsekakor boljše, kot pa da bi jo zvozili v kakšno vrtačo. O lepi žični ograji z železnimi nosilci pa so krožile vesti o kraji z znanim storilcem in o prodaji za male denarje. Nič pa se ni govorilo o tem, kdo je tiste denarje pospravil. Pa to niti ni bistveno. Najpomembnejše je to, da se tam, kjer je bil več kot sto let urejen šolski vrt, kjer so se generacije učencev učile umnega gospodarstva, od leta 1985 širi siva asfaltna površina, kjer parkirajo avtomobile Metličani, ki se pripeljejo na kakšno prireditev ali proslavo v kulturni dom. Tistih nekaj sto metrov bi lahko naredili tudi peš. Bi se jim vsaj glidi malo razmajali, pa zraka bi se nadihali. Najbolj čudno pri vsem tem je to, da se kljub protestom učiteljev od oblasti in političnih vrhov tistega časa ni nihče zganil in preprečil to početje. Verjetno se jim je za Metliko zdelo pomembnejše parkirišče, kjer so lahko pokazali svoje limuzine, kot pa praktična učilnica za šolarje. Bog jim grehe odpusti, saj niso vedeli, kaj delajo.
Fotografijo je prispeval Juš Mihelčič, avtor neznan.
