Gotovo je med starejšimi stavbami v Ilirski Bistrici posebno opazna stavba imenovana »Stara pošta«. Stavba je danes obnovljena in smo že skoraj pozabili, da je v osemdesetih letih kazala tako klavern izgled, kot kaže slika. Zadnja leta stavbe med mlajšimi drži ime stara sodnija. Čeprav je v stavbi bila sodnija pod Italijo komaj 13 let, pred tem pa kar 130 let bistriška pošta. Stavbo je postavil Anton Valenčič Grgurc in jo namenil domači pošti. Anton Valenčič je bil prvi bistriški poštar, na kar nas spominja njegov nagrobnik na trnovskem pokopališču. Najstarejši sin je bil znameniti Anton Valenčič, ki je brez dovoljenj staršev odpotoval na Madžarsko v vojsko. Dosegel je celo generalski čin, ob upokojitvi pa je bil povišan v plemiški stan in je postal vodja policije na Kranjskem. Anton Valenčič je obiskoval osnovno šolo v Ribnici na Dolenjskem skupaj Francetom Prešernom in oba sta vpisala z zlato šolsko knjigo ribniške ljudske šole, Anton Valenčič celo daleč pred Prešernom.
Kot visok oficir je služil vojaško službo v mnogih krajih na Mađarskem. Njegov sin Albert je dosegel maršalski čin. Oba sta pokopana v Gradcu na Štajerskem. Anton se je rad vračal v Bistrico. Župnišču je poklonil lep z zlatom vezen mašniški plašč, ki ga še hranijo v župnišču. Po očetu je pošto v Bistrici prevzel njegov sin Janez in močno povečal dejavnost pošte, tudi s prevozništvom. Leta 1838 je imel v hlevu celo 38 konjev. Konjušnice so bile v levem delu poštne stavbe, v desnem pa tudi gostilna. Čeprav je imel 14 otrok, po prvi vojni ni bilo nikogar v družini, da bi prevzel poštno delo. Po prihodu Italije v naše kraje so poštno službo drugače organizirali, pošta se je selila po Bistrici in sredi šestdesetih let preteklega stoletja pristala tam kjer je danes, v Bazoviški ulici št. 19.
Zanimiva je epizoda, ko je v začetku šestdesetih let 19. stoletja, skozi Bistrico potoval djakovaški škof Josip Juraj Strossmayer (1815-1905) so ga v tej stavbi pričakali bistriški kulturniki. Pripravili so mu lep sprejem tudi s petjem. Navdušen je bil nad novico, da nameravajo v Bistrici ustanoviti narodno čitalnico, je Bistričanom v ta namen podaril primerno vsoto. Pobudniku Matiji Ličanu pa je naklonil posebno čast, da sta zamisli o narodni čitalnici nazdravila iz istega kozarca. (322/vč)
