Na Oslovski gori, kot so nekoč poimenovali kraj med Štajersko in Koroško, na nadmorski višini 1054 metrov, stojita kar dve cerkvi, posvečeni sv. Križu. Kot pripoveduje zgodba o nastanku te božje poti, je konec 18. stoletja bližnji kmet Sovinek izgubil vola iz svoje črede, ko se je pasla. Pastirji so ga iskali več dni. Nazadnje so pogledali na Oslovsko goro. Našli so ga pod veliko smreko. Klečal je pred križem, ki je bil na njej obešen. Ta križ je Sovinekov gospodar vzel in obesil na svojo hišo. Toda v sanjah opomnjen je zgradil na gori leseno kapelico in vanjo vrnil najdeni križ. Od takrat je prihajalo na goro vse več ljudi molit. Sezidati so morali novo kapelico. Po vsej okolici se je začelo govoriti o čudežnem križu. Sem so prihajale matere z bolnimi otroki, ljudje z različnimi boleznimi. Nastala je božja pot. Zaradi množic, ki so se zgrinjale k čudežnemu križu, so se odločili postaviti cerkev.
Leta 1840 je bila zgrajena cerkvica z lepim baročnim zvonikom. Ko je osem let kasneje, oktobra 1848, prvič prišel sem škof Slomšek, se je lahko prepričal, da je tudi nova cerkvica premajhna. Zato je škofija dala dovoljenje za gradnjo večje. Težka dela, pri katerih je bilo treba večino materiala pripeljati ali prinesti vrh gore, so trajala sedem let. Leta 1857 so bila končana. Osmega avgusta 1862, šest tednov pred svojo smrtjo, je škof Slomšek novo veliko cerkev sv. Križa posvetil. Takrat je bil že tako oslabel, da ni mogel več pridigati, pri obredu pa je potreboval pomoč. V spominsko knjigo je ob tej priložnosti zapisal svojo pesem Pohvala sv. Križu.
Romarski shodi: 1. maj, binkošti, lepa nedelja, nedelja po godu sv. Ane (26. julij), praznik povišanja Sv. Križa (14. september), rožnovenska nedelja in na božič.
Vir: Petrič, F. Duša le pojdi z nami, 1994, str. 86-89
Razglednico, izdal jo Ateller Weiss v začetku 20. stol., hrani Osrednja knjižnica Celje.
