Planinska Vilharjeva koča v Črnem dolu pod Snežnikom, 1000m, je od leta 1914, ko jo je zgradila in svečano odprla Ilirskobistriška podružnica SPD je doživljala številne lepe pa tudi žalostne trenutke in obdobja. Posebno, hudo je bilo, ko jo je med prvo vojno avstrijska vojska uporabila za bivanje ruskih ujetnikov, ki so v težkih prilikah sekali drevje v snežniških gozdovih in mnogi tu pustili svoja življenja. Pod Italijo so kočo nove oblasti zaplenile in jo preimenovale v svojo postojanko.
Po drugi vojni je koča postala »splošno ljudsko premoženje«. Planinci so tedaj gradili kočo na Snežniku in planinski dom na Sviščakih. Koča je tako samevala.
Oživili so jo domači taborniki in ji dahnili odličen namen, vzgoje in dejavnosti taborniškega podmladka. Pa ne samo to: kočo so temeljito obnovili, zamenjali večji del lesene konstrukcije, zamenjali ostrešje in kritino. Na novo so obnovili tudi letnico odprtja koče leta 1914, izpisano z barvnimi strešniki. Taborniki so poskrbeli za sanitarije, dostop do podstrešja s posteljami in uredili okolico. Vse čestitke!
Tudi zaradi vloženega dela in velikega finančnega vložka je danes koča bistveno bolje urejena in res primerna za taborniške dejavnosti. Nekoč planinsko kočo, danes upravičeno lahko imenujemo kar Taborniško kočo v Črnem dolu!
Na sliki: Taborniki so v Črnem dolu pred kočo 29. avgusta 1998, proslavili 45. obletnico svojega Rodu »Snežniških ruševcev«. Prišli so tudi nekdanji taborniki iz mnogih krajev po Sloveniji. Z njimi vsemi, smo slavili tudi vsi, ki nam je pri srcu Koča v Črnem dolu in marljiva dejavnost domačih tabornikov.
176/vč
