Fotografijo je ob koncu sedemdesetih let 20. stoletja posnela Marija Hederih, rojena Hrvatič. Na njej je ujela svojega očeta, Franca Hrvatiča, kako – v obveznih srajci in lajbiču – vstopa v staro leseno hišo v Veračah na Kozjanskem, ki jo je bil kupil v svoji mladosti ter v njej z družino živel do smrti. Ukvarjal se je s kmetijstvom in sodarstvom, pred tem pa je bil kot vojak 87. pehotnega polka udeleženec bojev na Soški fronti in pozneje vojni ujetnik. Rodil se je v bližnjih Selah leta 1897, umrl pa v Veračah, v fotografirani hiši, leta 1977.
Njegova hči, ki je posnela fotografijo, na kateri je zabeležila tako svojo rojstno hišo kot svojega očeta in pod krošnjo češnje še svojega moža, je ujela utrinek nekega okolja, kakršnega danes ni več. Oziroma – je drugačen. Stara hiša je podrta, v njeni bližini stoji novejša, tudi češnja in hlev iz ozadja fotografije sta že padla. Oče je pokojni, ona sama tudi, moški pod češnjo pa je še živ.
Podoba je tudi podoba iz spomina iz mojega otroštva.
