Z zagorskimi puncami na nedeljskem popoldanskem sprehodu, 1959.
Tiste čase so si kmečki ljudje lahko privoščili sproščen počitek le ob nedeljah popoldne. Praznično odpravljeni s(m)o se napotili kam v naravo ali pa v kino, ki se je vrtel v sosednji vasi. Tako tudi te tri punce, Marija, Silva, Anica, in jaz z njimi, takrat visokošolec. Vendar preizkušen z vsemi kmečkimi opravili. Dve od treh deklet, sestri, sta v črnem. Znamenje žalovanja po nedavni smrti v družini.
Takrat smo se napotili v gmajno, na severno stran, iz rojstnega Zagorja proti Jurščam, in dosegli bajto pod Gradcem (787 m), ki je zaznamovala začetek za te kraje nenavadne govedoreje na prostem. Bajta naj bi bila zavetišče pastirjem, ki naj bi čuvali mlado, še jalovo govedo. – Ženske pa ne bi bile ženske, če si spotjo ne bi nabrale šopkov poljskega cvetja. (sf)
