Pri Lujkotovih pri Novem svetu, v družini Ladota Žnideršiča, je bilo vedno zelo živahno. Na majhnem parkirnem prostoru pred vhodom v hišo so se ustavljali vprežni vozovi iz bližnje in daljne okolice, vozniki so radi posedali v domači gostilni in se razgovorili o dnevnem poslu. Vojni čas je prinašal vedno nove novice. Promet se je kasneje še povečal, ko so ob robu ceste postavili še bencinsko črpalko, s steklenima valjema, ki sta držala po 5 litrov. Polnitev valjev je potekala ročno s posebno nihajno kljuko. Ko se je polnil prvi valj, je bencin iz drugega iztekal v vozilo. Nato se je polnil drugi valj. Za nas bistriško mularijo je bilo to izjemno zanimivo. Vozil je bilo malo, tako, da je 200 l sod bencina trajal tudi dober teden. Zanimiv je bil tudi prevoz bencina. Kovinski sod so pripeljali z vozom ali tovornim avtomobilom. Ročno so sod zvalili na cesto, odvili so čep in že je bencin tekel v odprtino nad vkopanim rezervarjem. Za nas kratkohlačnike je bilo posebno zanimivo, kako so »reševali« bencinske luže, ki so nastale pri pretakanju goriva. Enostavno so vrgli gorečo vžigalico v bencinsko lužo in počakali, da je ogenj požrl nevarno tekočino. Gospodar Lado je včasih dovolil tudi nam mulariji, da smo s kljuko polnili gorivo.
Ob hiši je bila dozidana majhna stavba, (v kateri je danes cvetličarna Roza) v njej je Lujkotova mama, Josipina Žnideršič, prijazna starejša ženica, imenovali so jo »majka«, prodajala cigarete, vžigalice, časopise in razglednice. Po vojni je v tem malem prostoru nastala »državna« trafika in v njej je bila zaposlena tudi moja mama. Tu sva s sestro pomagala mami kolikor sva mogla. Najino največje delo je bilo, da sva enkrat na teden s sposojenim vozičkom šla v Trnovo, v Kettejevo ulico kjer je bilo skladišče tobaka. Prevoz tobaka je bil naporen za naju s sestro pa tudi za mamo, posebej zaradi Brinškovega klanca. Zanimivo je bilo tudi, ko sva s sestro pomagala zavijati v časopisni papir po dve ali tri cigarete. Mnogi kadilci so namreč nabavljali cigarete le v takšni majhni količini pa čeprav so morali prihajati v trafiko po večkrat na dan. Kupna moč je bila očitno tako majhna.
V trafiki, je Lujkotova majka v nekaterih predalih še dolgo hranila razglednice za prodajo, ki so ji ostale iz časa pod Italijo. Motivi na razglednicah so bili namenjeni italijanskim vojakom, ki so italijanskemu kralju služili v bistriških vojašnicah. Čez mnogo let sem med zbiralci naletel na enake razglednice. Z veseljem sem jih nekaj nabavil in shranil v zbirko, tudi v spomin na »Lujkotovo majko«. Vč/692
