Šestdeseta in sedemdeseta leta so bila za jugoslovansko gospodarstvo zelo burna in stresna. Država je uveljavljala delavsko samoupravljanje, delovne organizacije so se reorganizirale v temeljne ekonomske enote, ki so kasneje postale TOZDI in SOZDI z obilnim in nesmiselnim vodstvenim aparatom. Le-ta je le še obremenjeval delovno uspešnost tudi solidno organiziranih delovnih organizacij. V tem času sta se lesni industriji Javor Pivka in Topol Ilirska Bistrica združili in se kasneje spet razdružili. Iz enega podjetja je pogosto nastalo tudi več tozdov …
V začetku šestdesetih je enotno podjetje vodil Drago Grlj iz Ilirske Bistrice, po letu 1953 pa Andrej Janežič, oba imenovana sta na častnem mestu v sredini prve vrste na fotografiji.
Prijatelj, Knežan Aleksander Ziccardi, mi je pomagal prepoznati vsaj nekatere osebe s slike.
V prvi vrsti z leve: Mihael Vasle, sekretar podjetja, Jožef (Površnar) Borštnar, vodja kotlovnice, Zofka računovodkinja, Janez Malneršič predsednik delavskega sveta, Andrej Janežič, direktor, Drago Grlj dotedanji direktor, Ivan Damej obratovodja v Pivki, nepoznan, Franc Žužek žagovodja na Baču, Cerkvenik vodja izmene vezanke na Pivki, Posega delavec, Polde Barbiš, skladiščnik žaganega lesa na Baču, Polde Sedmak predsednik sindikata, Milan Krnel izmenovodja na Prestranku, Milan Dužnik isto, kasneje izmenovodja obrata na Baču, Jože Černetič vodja stolarne na Baču, Matevž Rutar obratovodja na Baču, Matevž Rutar obratovodja na Baču, Matevž Krnel vodja vezanke na Baču, Jože Pino Rutar obratovodja v Prestranku (edini še živeči od naštetih) in Anton Berlak, skladiščnik vezanke.
Bistričani gotovo prepoznamo v drugi vrsti še: Rudija Korena, Kocjančiča in Dušana Primca (Čačeta).
Slika je bila neustrezno shranjena z ostalim arhivom na Topolu in mi je nekoč ob obisku starega dela Bistrice skoraj priletela v glavo. Očitno so z arhivom te naše domače firme gospodarili otroci in tekmovali katera arhivska slika bo iz zadnjega nadstropja tovarne poletela čim dlje. Ker se je isto dogajalo z arhivom v Lesonitu, kljub, pa občinskemu arhivu in arhivom raznih društev in ustanov lahko zaključimo, da v občini Ilirska Bistrica kljub predpisom niso prijazni do lastnega arhivskega gradiva. (394/vč)
