Prvi meseci leta 1917 so na frontni črti ob reki Soči, razen posamičnih prask med italijansko in avstro-ogrsko vojsko, minili dokaj mirno.
Večji del enot 87. pehotnega polka se je v prvi polovici maja zadrževal na območju Škabrijela (Sv. Gabrijela) nad Solkanom, kjer so vojaki sodelovali pri intenzivni gradnji obrambnih položajev. Po daljšem zatišju se je pekel na fronti spet odprl 12. maja, ko so Italijani s silovitim topniškim in minometnim obstreljevanjem avstro-ogrskih položajev sprožili 10. soško ofenzivo. Obstreljevanje je trajalo nepretrgoma do jutranjih ur 14. maja, ko je doseglo največjo moč – bobneči ogenj. Bataljoni 87. pehotnega polka so na tem delu fronte uspešno zavrnili vse italijanske napade. Več uspeha so napadalci imeli na kraškem delu bojišča, kjer se je po končani bitki 28. maja fronta ustalila vzhodno od Fajtjega hriba in zahodno od Kostanjevice na Krasu.
17. avgusta so Italijani sprožili še 11. soško ofenzivo, ki velja za najbolj krvavo soško bitko. V njej so poleg drugih ciljev želeli zavzeti tudi 646 m visok Škabrijel, s katerim bi se jim v primeru zavzetja odprla pot proti Vipavski dolini in naprej v notranjost habsburške monarhije. Avstro-ogrske branitelje sta tu sredi poletja poleg oglušujočega topovskega obstreljevanja in regljanja strojnic pestila še pomanjkanje sanitetnega materiala in hrane ter huda žeja. V izjemno srditih bojih so branilci, med katerimi se je posebej odlikoval celjski 87. pehotni polk, zavoljo težkih izgub uspeli hrib naposled ubraniti. Tudi spodnještajerski polk je imel takrat zelo velike izgube (padli, pogrešani, ujeti, ranjeni častniki in vojaki), v njegovem I. bataljonu je tako ostalo živih le še 185 vojakov. Boji pri Škabrijelu so zato uvrščeni med najhujše boje, kar jih je bila avstro-ogrska vojska.
V jeseni, 24. oktobra, je nato združena avstro-ogrska in nemška vojska na tem delu italijanske fronte sprožila svojo edino ofenzivo, t. i. 12. soško bitko, ki je bila za dobro pripravljene in številčno okrepljene napadalce popoln uspeh. Celjski pehotni polk je v tej bitki po napornem bojevanju in (pre)številnim izgubam, ki jih je utrpel med boji na Škabrijelu, sodeloval kot rezerva 22. gorske brigade avstro-ogrske vojske. Sprva so se pripadniki polka prebijali po vzhodnih obronkih Banjške planote proti zaselku Selo pri Volčah južno od Tolmina in se po prečkanju žičnih ovir ter zlomu italijanskega topništva pridružili ostalim avstro-ogrsko-nemškim vojaškim enotam v zasledovalnem maršu. Italijanska vojska se je pred njimi v paniki umaknila, napadalce pa je uspela zaustaviti šele ob reki Piavi, kjer se je izoblikovala nova frontna črta. Med 12. in 13. novembrom je 87. pehotnemu polku tam uspelo še zavzetje večjega rečnega otoka Grave di Papadopoli. Osvojene položaje ob reki Piavi so nato branili vse do junija leta 1918, ko je Avstro-Ogrska proti Italiji sprožila svojo poslednjo ofenzivo.
Posebnost je bil v tistem času IV. bataljon 87. pehotnega polka. Ta je leto 1917 prebil na Tirolskem v Dolomitih, kjer je jeseni in pozimi kot del 9. gorske brigade sodeloval v bojih z italijansko vojsko.
