Za Slovenijo je značilno zelo razgibano in pestro površje. To je posledica lege na stiku štirih velikih reliefnih enot: Alp, Dinarskega gorovja, Jadranskega morja in Panonske kotline.
Alpske pokrajine obsegajo najvišje vrhove, ki segajo nad zgornjo gozdno mejo, to je visokogorje, alpske planote ter vmesne kotline in doline na severozahodu in severu države. Tu se nahaja najvišji vrh Slovenije Triglav z 2864 m, ki predstavlja enega izmed nacionalnih simbolov. Tektonski procesi so v preteklosti povzročili razlamljanje in narivanje kamninskih skladov in dostikrat so postavljeni tako, da so južna pobočja skladna, severna pa neskladna s smerjo naklona skladov. Zato so južna pobočja praviloma položnejša, severna pa strmejša in marsikje izoblikovana kot več sto metrov visoke stene. Za te pokrajine so značilne velike strmine in velik delež zelo strmega sveta. Posledično so pogosti skalni podori in drobirski tokovi. Poleg tektonskih procesov je pomemben pečat pustilo tudi ledeniško preoblikovanje v pleistocenu. Ledeniki so s seboj prenašali drobir, s katerim so priostrili vrhove, oblikovali ledeniške krnice, poglobili in obrusili doline, da so dobile značilno koritasto obliko, ki spominja na črko U. Poleg erozije, so ledeniki tudi akumulirali drobir, tako so za njimi ostali morenski nasipi, ki so za kmetijstvo večinoma neuporabni in so pokriti z gozdom. Na nekaterih nižje ležečih planinskih pašnikih najdemo grbinaste travnike.
Prevladujejo prepustne karbonatne kamnine (predvsem apnenec in manj dolomit) z obsežnimi območji visokogorskega krasa. Zanj so značilna stopnjasta brezna in močni kraški izviri v dolinah. Alpske pokrajine imajo ostro in vlažno gorsko podnebje z izrazito višinsko in vegetacijsko pasovitostjo.
Viri:
Senegačnik, J., 2012. Slovenija in njene pokrajine. Ljubljana, Modrijan, str. 230-249.
Natek, K., 2014. Atlas Slovenije. Alpske pokrajine. Ljubljana, Mladinska knjiga, str. 44-45.
