Ana Nuša Kerševan je nekdanja županja mesta Ljubljana in predsednica društva Zeleni prstan. Na dogodek je prinesla nekaj fotografij, ki jih hranijo v društvu.
»Pot spominov in tovarištva je mnogokraten spomenik; najprej mestu, ki je na nekdanjem razpotju med evropskim holokavstom in svobodo brez odlašanja izbralo svobodo; zato so ga musolinijevci pri priči krog in krog zaprli z žično zaporo in vojsko, ga prerešetali z brezštevilnimi zapiranji, streljanji, mučenji in zastraševanji ter ga spremenili v velikansko koncentracijsko taborišče. Prav tako je spomenik neukrotljivosti vere v svobodo in zmagovitost človečnosti, s pogledom naprej pa spomenik prihodnji, današnji Evropi.« (Matjaž Kmecl, Pot spominov in tovarištva – 50 spominskih pohodov)
Po koncu vojne so kar najhitreje želeli odstraniti vse, kar je ljudi spominjalo na to težko obdobje: žico so odstranili, strelske jarke zasuli, bunkerje so porušili. Po 12 letih, ko je spomin na grozote vojne vsaj malo zbledel, je okrajni odbor Zveze borcev predlagal, da se v spomin na narodnoosvobodilni boj Ljubljane na trasi, kjer je potekala žica, priredi pohod ob žici. Prvi pohod je tako potekal 23. junija 1957. Pot so na prvih štirih pohodih označili kar z raztresenimi papirčki ali s pisanimi zastavicami, leta 1961 pa so ob poti nasadili drevesa ter postavili 102 spominska kamna. Leta 1972 je Mestna konferenca Zveze mladine Slovenije Ljubljana predlagala, da se uredi traso ob nekdanji žici. Po njihovem predlogu naj bi se uredila 6 metrov široka in 34 kilometrov dolga peščena pešpot, obsajena z drevesi. Dve leti kasneje je bil ustanovljen odbor za gradnjo poti. 23. septembra istega leta so mladinske delovne brigade začele graditi pot. Leto kasneje je »ljubljanska mestna skupščina namesto prejšnje oznake Pot ob žici okupirane Ljubljane vnesla v generalni urbanistični plan Ljubljane Pot spominov in tovarištva kot »pešpot, široko 4 m, obdano z drevoredom«, skupaj z grafičnimi ponazorili ter opisom poti od spominskega kamna do spominskega kamna«. Pot so slovesno odprli 9. maja 1985, na praznik Ljubljane.
Pri gradnji je s prostovoljnimi prispevki ali delom sodelovalo več kot 150.000 Ljubljančanov, okoli 60.000 mladincev iz Slovenije in iz jugoslovanskih pobratenih mest, mednarodna mladinska delovna brigada in mladi iz pobratenega Wiesbadna. Veliko prostovoljnega dela so opravili tudi vojaki, miličniški kadeti iz Tacna in dijaki srednjih gradbenih šol.
Na polovici poti so do spomladi 1984 zasadili 3600 dreves, do leta 1985 pa so jih na drugi polovici poti zasadili še 2377. Večje število dreves so posadili v okviru akcije 88 dreves v spomin na tovariša Tita. Po načrtih arhitekta Janeza Koželja, ki je leta 1984 s sodelavci prejel prvo nagrado na razpisanem javnem natečaju za celostno ureditev in označitev Poti, so na mestih, kjer so bili med vojno v žični zapori urejeni prehodi, postavili šest jeklenih jamborov z zvezdami ter spomenik Prva žica ob litijski cesti v Štepanjskem naselju. Jambore in kovinske zvezde na spomeniku Prva žica je leta 1991 dala odstraniti oblast z izgovorom, da jih je treba očistiti in prebarvati. Jamborov nikoli niso vrnili na svoje mesto, spomenik pa je bil kasneje obnovljen, vendar v okrnjeni obliki.
Ustanovljeno je bilo leta 1992 »na pobudo skupine Ljubljančanov, ki jih je zaradi pojavov vandalizma in zanemarjanja Poti zaskrbela usoda tega zgodovinskega spomenika in spomenika oblikovane narave«. Društvo povezuje ljudi, ki želijo ohraniti spomine na čas okupirane Ljubljane, pa tudi ljubitelje narave, kulture in zdravega načina življenja. Danes ima okoli 1700 aktivnih članov. V 20. letih je društvo posadilo 2000 dreves. Vsako leto posadijo okoli 12 dreves, od tega eno drevo na svetovni dan Zemlje (22. april), enega pa na svetovni dan miru (21. september).
KOS, Janez: Pot spominov in tovarištva: 50 spominskih pohodov. Ljubljana : Svobodna misel, 2006