Blejske kremšnite so večinoma prodajali v kavarni Park hotela. Tam je kot natakarica delala Draga Mandič.
Kremšnite so prodajali v kavarni Park hotela. Tam je skoraj vso delovno dobo delala Draga Mandič z Rečice na Bledu, ki se je upokojila leta 1991.
Po končani osnovni šoli je želela na ekonomsko šolo, a je bilo tam preveč kandidatov, zato se je preusmerila na gostinsko šolo v Ljubljani. Tam se je šolal tudi Ludvik Kerčmar, dolgoletni direktor Park hotela, ki je nato po bodoče sodelavce prišel kar tja. Stanovala je v internatu. Prakso so dijaki opravljali v lokalu v Tivoliju (verjetno Cekinov grad).
Delovni čas v kavarni je bil prilagojen številu gostov in vremenu. Natakarice so prišle v službo trikrat v enem dnevu, zjutraj, opoldne in zvečer. Večina zaposlenih so bili mladi ljudje, ki še niso imeli družin, zato so se delu posvetili z vsem žarom. O utrujenosti in pravicah niso kaj dosti premišljevali. Vsi gostinski delavci so takrat delali cele dneve in to je bilo v tistih časih normalno. Imeli so malo časa zase, a o tem sploh niso premišljevali. Ko je Draga osnovala svojo družino, ji je pri skrbi za otroke pomagala mama. Vrtec je nudil varstvo le v dopoldanskem času, gostinci pa so imeli razpršen delovni čas in so se morali znajti pri varstvu otrok na drugačne načine.
Obisk je bil v kavarni v 60. letih že velik. Prihajali so gostje iz Jugoslavije, v kasnejših letih tudi iz tujine. Veliko je bilo enodnevnih, zlasti ob nedeljah in lepem vremenu. Pogosti obiskovalci so bili tudi politiki, a se zaposleni s tem niso kaj dosti ukvarjali. Hiteli so za delom. Iz hotela so kremšnite na velikih pladnjih vozili po hodniku pod cesto (med hotelom in kavarno). Natakarice so stregle s pladnji, vozičkov na začetku še ni bilo. Kavarna je imela dolgo teraso, kjer so hodile s pladnji do gostov.