Anton Perko se je rodil 5. julija 1833 v gradu Podgrad (nem. Purgstall), o čemer priča vpis v krstni matični knjigi župnije Vransko. Njegov oče Anton Vincenc Perko (?–?) in mati Jožefa (?–1895) sta ga krstila za Antona Jožefa. V isti krstni knjigi je dr. Peter Zimmermann zasledil podatek, da je Anton imel še sestro in brata, o katerih pa žal ne vemo nič. Oče, ki je v ohranjeni arhivski dokumentaciji najprej naveden kot veleposestnik, od leta 1853 pa tudi kot cesarsko-kraljevi notar, je imel poleg Podgrada v lasti tudi gospoščino in grad Ojstrica pri Taboru v Savinjski dolini; gradova je imel v lasti od leta 1829. Leta 1846 je obe posesti z gradovoma prodal baronu Karlu Nepomuku Gustavu von Wittenbachu (1811–1885), družina Perko pa se je z Vranskega preselila v Slovenj Gradec, in ne na Dunaj, kakor je domnevala Milena Moškon, ko je leta 1990 prva v Celjskem zborniku objavila prispevek o (ne)znanem slikarju Antonu Perku.
Okoli leta 1830, približno tri leta pred Antonovim rojstvom, je nastala litografija Podgrada, pod katero sta se podpisala Joseph Franz Kaiser (1786–1859) in Johann Wachtl (1778–1839). Pred omenjeno prodajo posesti pa sta nastali dve upodobitvi, v t. i. Veliki Lamplovi suiti, ki je nastajala med letoma 1841 in 1850. Gre za litografiji v velikem formatu in pri obeh je kot avtor podpisan Joseph Kuwasseg (1799–1859). Prva prikazuje rojstni kraj Antona Perka, grad Podgrad pri Vranskem, ki žari v nežnih rumenih in živo zelenih tonih. Upodobljen je kraj, kjer je Anton preživljal svoja najzgodnejša leta. Na levi strani vidimo potok Podgrajščico in strmo skalo, izpod katere izvira. Na sredini je grajsko poslopje, ki ga obdajajo drevesa in manjša poslopja. Druga veduta prikazuje grad Ojstrico v Savinjski dolini med nevihto. Na levi je zgradba z udrto streho, na sredi stoji vidno zanemarjen, toda še vedno mogočen, z okroglima stolpoma utrjen dvorec. Pred njim se vije pot, na kateri je divja nevihta zajela dva sprehajalca. Na nebu je ujet trenutek udara strele v manjšo stavbo na desni. Pod upodobitvijo v sredini je napis v nemščini: »Ruine Osterwitz im Cillier Kreise gehörig dem Hern Anton Perko« (razvalina Ojstrica v Celjskem okrožju, pripadajoča gospodu Antonu Perku). Napis priča, da je veduta nastala še pred prodajo graščine.
Kje in katero osnovno šolo je mali Anton Jožef Perko obiskoval, za zdaj ni znano. Kot piše dr. Zimmermann, je mogoče iz arhivskih spisov razbrati, da je na gimnaziji v Gradcu končal štiri razrede, pri petnajstih letih pa se je 16. septembra 1848 pridružil vojni mornarici, kjer je najprej v Gradcu opravil triletno pehotno šolanje, v 41. pehotnem polku; nato je šel v Milje pri Trstu za mornariškega kadeta. V mornarici je aktivno služboval do 23. maja 1862. leta in pozneje še od 1883. do 1896. leta, ko je služil na cesarskem dvoru kot višji častnik »brez razporeda«. Med rednimi delovnimi obveznostmi je neprekinjeno, vztrajno in predano risal in slikal. Leta 1896 se je upokojil in v predmestju Ploče v Dubrovniku kupil hišo, v kateri je živel in slikal do smrti. Potem ko je 5. marca 1905 umrl zaradi vnetja ledvic, je večina dunajskih časopisov objavila novico, da je umrl dvorni marinist, slikar, ki je bil del dvornega spremstva prestolonaslednika in njegove soproge. Nekdanja belgijska princesa Štefanija, vdova prestolonaslednika Rudolfa, je ženi pokojnega Perka pisala, da želi odkupiti vse slike iz njihove zasebne zbirke, ki so povezane s kraljevsko družino. Poslala pa je tudi venec, ki so ga nosili štirje moški, oblečeni v narodno nošo, ko so Antona Jožefa Perka pokopali z najvišjimi vojaškimi častmi na dubrovniškem pokopališču Boninovo.
