Anton Sovre (1885–1963), največji slovenski klasični filolog in prevajalec iz antične književnosti je sedem let bival tudi na Ptuju. Prav teh sedem let velja za obdobje njegove najbolj žive in vsestranske dejavnosti in rasti, ko se je bliskovito vzpel od popolne brezimnosti v sam vrh slovenske besedne umetnosti.
O njegovem bivanju in delovanju na Ptuju danes pričajo le redki arhivski in drugi pisni viri. Najdragocenejši med ohranjenimi dokumenti na Ptuju je zagotovo izvirni rokopis prevoda Kralja Oidípusa, ki ga je Sovre dokončal julija 1921 v svojem pritličnem stanovanju v vili Karel ob Grajeni in ga danes hranimo med rokopisnimi dragocenostmi Domoznanskega oddelka Knjižnice Ivana Potrča.
S Sovretovimi prevodi, ki so zasenčili vse, kar je bilo že pred njim opravljenega na tem področju, je slovenska prevodna književnost dosegla enega svojih najvišjih vrhov. Oddaljil se je od prakse dobesednih, jezikovno natančnih prevodov antičnih klasikov in s svojimi umetniško izklesanimi prevodi uvedel nov slog prevajanja. Prirojeno nadarjenost za pesniško izražanje in posluh za lepoto jezikovnega izraza je združeval z globoko vero v trajno kulturno in vzgojno poslanstvo antike. Svoje prevode je opremljal s poglobljenimi, esejistično zasnovanimi študijami in z izčrpnimi opombami.
Prevedel je več kot 30 najpomembnejših mojstrovin antične književnosti: dramatiko (Ajshil, Evripid, Sofokles), epiko (Homer, Herodot, Plutarh), filozofska besedila (Platon, Lukrecij, Mark Avrelij, Avguštin), liriko (Starogrška lirika). Zlasti pomemben je celoten prevod Homerjevih del, s katerim je zaslovel kot neprekosljivi mojster heksametra. V času in okolju, ki ni bilo naklonjeno klasičnemu izobraževanju in je humanistična izobrazba začela izgubljati tla v šolskem sistemu, je antičnim klasikom pripomogel do popularnosti, kakršne niso pri nas uživali še nikoli poprej. Antiko je rad primerjal z bujnim pragozdom, ki so ga zagrnile usedline stoletij, a še vedno zmore pretresati, razsvetljevati in biti tista sila, ki bo pomagala preroditi svet in prekvasiti miselnost sodobnega človeka.
Kot besedni virtuoz pa se ni omejeval le na antiko, ampak je slovenil tudi poznejše latinske tekste (Bohorič, Erazem Roterdamski,…). Prevajal je tudi iz nemščine (Goethejeve, Prešern) in angleščine (Poe, Shaw), ter slovenske pesmi v klasično latinščino (Prešeren, Aškerc) in nemščino (slovenske ljudske, Prešeren, Župančič,…).
Napisal je tudi več teoretičnih člankov o prevajanju in objavil več tekstno-kritičnih razprav. Na področju slovenistike je pisal normativno slovnične članke in bil soavtor slovenske slovnice (1940, 1947, 1956) in pravopisa (1962). Kot pedagog in gimnazijski profesor se je posvečal problemom pouka slovenščine in sodeloval pri izdaji slovenskih čitank za nižje razrede gimnazije (1931-1935), zlasti pa si je prizadeval za osvežitev in posodobitev pouka latinščine. Leta 1928 je izdal bogato latinsko čitanko Lanx Satura, v kateri je klasično latinščino nadgradil z besedili s področja cerkvene, srednjeveške in humanistične latinščine, zlasti z besedili, povezanimi s slovensko kulturno in politično zgodovino.
Sovretovo prevajalsko, znanstveno in strokovno delo, katerega težišče je bilo preučevanje in posredovanje grške zgodovine in kulture, je doseglo vrhunec v izdaji obsežne monografije Stari Grki (1939).
(Digitalno zbirko Anton Sovre – ptujska leta (1919-1926) sta pripravili: Melita Zmazek in Mira Petrovič)
