S podpiranjem Osvobodilne fronte in s povezavo z angleško obveščevalno službo je Max Adolf Westen nedvomno veliko tvegal, saj bi v primeru, če bi nemške okupacijske oblasti to odkrile, verjetno plačal s svojo glavo. Glede na vse to je nedvomno pričakoval, da se mu po vojni ne bo zgodilo nič hudega, zato se tudi ni pravočasno umaknil v Avstrijo, kot sta to že leta 1944 storila njegov oče in stric. Da naj ostane v Celju, mu je svetoval tudi ameriški konzul, s katerim se je v Švici pogovarjal štirinajst dni pred kapitulacijo Nemčije. Ta naj bi mu dejal, da bodo Slovenijo zasedli Angleži in Američani in da bo Titu ostala samo Srbija in del Hrvaške.
Seveda se je hudo prevaral, ko je verjel v takšen razplet. Ker ga je Komisija za ugotovitev zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev skupaj z njegovim očetom Adolfom in stricem Avgustom uvrstila na seznam vojnih zločincev, je bilo povsem jasno, da ga bo nova oblast aretirala in zaprla, kar se je tudi zgodilo. Maxa Adolfa Westna so aretirali 15. maja 1945 v njegovi vili na Golovcu, v kateri je bil nato sedež celjske OZNE. O samem poteku njegove aretacije ni na razpolago podatkov, sklepamo pa lahko, da jo je izvedla OZNA za okraj Celje-mesto, ki ji je načeloval Jože Kladivar. Odpeljali so ga v zapor v Starem piskru, kjer so ga zasliševali. Zaslišan je bil najmanj dvakrat. Pod zapisnikom prvega zaslišanja se navaja, da je zaslišanje trajalo eno uro in pol. Najkasneje avgusta 1945 so Maxa Adolfa Westna iz celjskega zapora Stari Pisker prestavili v ljubljanske zapore OZNE, kjer je čakal na sodni proces.
