Kuharjeva zaposlitev v Ljubljani je bila le kratkotrajna. Že leta 1935 se je odselil na Jesenice, kjer je 1. oktobra začel delati v Železarni Kranjske industrijske družbe na Jesenicah in ostal tam celih petnajst let. Najprej je bil asistent obratovodje v mehanični delavnici, kasneje pa normirec in časomerilec v več obratih, kar je bil zametek njegovega dolgoletnega in uspešnega ukvarjanja z racionalizacijo dela. S svojimi prizadevanji je dosegel lepe racionalizatorske uspehe s tehničnimi in organizacijskimi izboljšavami na več delovnih mestih. Podjetje mu je leta 1936 omogočilo študijsko potovanje po Avstriji, Češki, Poljski in Nemčiji, kjer se je še podrobneje seznanil z racionalizatorstvom. Sodeloval je pri nastanku referata za varstvo pri delu v železarni in ustanovitvi industrijske šole, na kateri je tudi predaval. Od januarja 1937 do aprila 1941 je bil urednik Tovarniškega vestnika Kranjske industrijske družbe.
Na Jesenice se je preselila tudi Avgustova izvoljenka Pavla. Poročila sta se 10. januarja 1937. Na Fužinah na Jesenicah sta živela sorazmerno mirno življenje, tudi med drugo svetovno vojno. Razmere med okupacijo je Avgust opisal v že omenjenem življenjepisu iz leta 1947. V tovarni je vodil referat za obratne nezgode in strokovno knjižnico.
Od leta 1943 dalje je pomagal partizanom z dobavljanjem sanitetnega materiala, največ kurirjem za Bohinjski odred. Gestapo ga je zaprl in zasliševal, a so ga nato izpustili. Sumljiv jim je bil predvsem zaradi svojih bratov: komunist Voranc je bil v koncentracijskem taborišču, diplomat Alojz je iz Londona po radiu redno govoril proti Nemcem, Anza pa je bil okupatorjem znan kot aktivist Osvobodilne fronte in sodelavec partizanov.
Avgustovo medvojno bivanje na Jesenicah je bila srečna okoliščina za njegovo mater Marjeto, da se je lahko po nesrečni smrti sina Anzana, ki so ga 26. junija 1944 v Kotljah ubili okupatorji, za nekaj časa umaknila k njemu in tam dočakala konec vojne. Na Jesenicah jo je 19. maja 1945 obiskal sin Voranc, ko se je vračal v domovino iz koncentracijskega taborišča Mauthausen. Videla sta se ponovno šele po petnajstih letih njegovega izgnanstva.21 Ob tej priložnosti se je Voranc tudi prvič srečal s svakinjo Pavlo. Očitno jo je zelo spoštoval, saj se je o njej v pismu bratu Gustlnu 17. junija 1946 izrazil, da je »fina ženska«.22
Avgusta 1945 se je Voranc z družino preselil na Preški Vrh v »Časovo vilo«, imenovano po nekdanjem lastniku, le streljaj od stare kmečke hiše pri Prežihu. Leta 1913 je namreč železarski uradnik, domačin Willi Čas (Tschas) kupil Prežihov grunt in si zgradil novo hišo oziroma vilo. Država ga je po vojni razlastila in grunt je postal splošno ljudsko premoženje v upravi Društva slovenskih pisateljev, dan v dosmrtno uživanje Vorancu in njegovi ženi. Na novem domu je začel Voranc kmetovati in počasi urejati svojo literarno bero.23 Tudi Vorančeva mati se je avgusta 1945 z Jesenic vrnila na domačijo, kar si je ves čas zelo želela.
O Avgustovi naklonjenosti do svojih sorodnikov govori tudi drobna anekdota iz njegovega kasnejšega življenja v knjigi Lesene cokle.24 V njej opisuje nečakinja Anica, hčerka brata Anzana, kako je njo kot šolarko in strica Gustlna peljal šofer s črnim »fabriškim« avtom na Prevalje. V Zadrugi ji je stric za darilo kupil harmoniko, nato jo je povabil še na kosilo k teti Pavli.
Po vojni je bil Avgust od 14. do 23. maja 1945 v priporu. Zasliševali so ga zaradi brata Alojza, ki je ostal v emigraciji. K sreči mu to ni prineslo slabe karakteristike, saj je pozneje dobil potrdilo o nekaznovanju in je lahko nemoteno nadaljeval delo v železarni. Že leta 1946 je izdal svojo prvo strokovno knjigo o malih, a pomembnih izboljšavah v raznih obratih. Poltretje leto je bil sekretar v podjetju in strokovno sodeloval pri razvoju varnostnih pripomočkov v obratih, leta 1949 pa je prevzel referat za racionalizatorstvo. Poleg tega je izdajal časopis Racionalizator, zasnoval jeseniški tehniški muzej in še naprej vodil strokovno knjižnico.25
21 KORUZA, Jože: Življenjska pot Prežihovega Voranca – Lovra Kuharja. Prežihov zbornik. Maribor: Obzorja, 1957, str. 167–220.
22 KUHAR, Lovro – PREŽIHOV Voranc: Pisma Avgustu in Pavli Kuhar. Zbrano delo, dvanajsta knjiga (ur. Drago Druškovič in Jože Koruza). Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1990, str. 50.
23 Podatek mi je posredoval Miroslav Osojnik (24. julija 2016).
25 KOLAR, Marjan: prav tam, I.