S tako bogatimi izkušnjami je Avgust Kuhar konec leta 1950 prišel v takratni Guštanj / Ravne na Koroškem in se dejavno vključil v nadaljnjo obnovo in uspešno duhovno in materialno rast domačega kraja.
V ravenski železarni je bil sekretar podjetja, njen duhovni propagandist, vodja njene higienske in tehnične varnostne službe. Bil je tudi eden najbolj zaslužnih ljudi pri ustanavljanju tehniškega muzeja na Ravnah, ki je iz Delavskega muzeja v zadnjih letih prerasel v Koroški muzej. Na Ravnah je Avgust Kuhar napisal tudi pionirski deli Delovna varnost (1954) in Racionalizacija (1955). Največ svoje pozitivne energije in volje pa je vložil v urejevanje Koroškega fužinarja. V štirinajstih letih uspešnega urednikovanja se je nabralo Avgustu Kuharju izredno veliko snovi, imel pa je tudi izreden posluh za lepo besedo ter za življenje domačih ljudi in utrip krajev med Peco in Uršljo goro. Zavedal se je, da je treba delovnemu človeku ponuditi poleg materialnih dobrin tudi duhovno hrano. Kuhar je imel svojevrsten uredniški koncept, ki bi morda marsikaterega urednika podobnega tovarniškega glasila pokopal, njemu pa je uspeval.
