Življenje v Guštanju, od leta 1952 na Ravnah na Koroškem, je zakoncema grenila resna Pavlina bolezen. Bolehala je na srcu in že leta 1953 se je zaradi hudih zapletov po emboliji dalj časa zdravila v bolnišnici v Ljubljani.32 Naslednje leto pa je 5. avgusta nenadoma umrla, stara komaj 49 let. Položili so jo v družinski grob v Kotljah. V zahvalo za njeno zvestobo ji je dal Avgust na spomenik napisati: RADA ŠLA JE V NJEGOV DOMAČI KRAJ / SEDAJ BO TU OSTALA IN SAMO MALO POČAKALA / KO PRIDE ZA NJO ZA VEKOMAJ.
V novembrski številki Koroškega fužinarja istega leta je objavil svojevrsten nekrolog v njen spomin, ko je objavil celotno Vorančevo pismo z dne 4. avgusta 1948, namenjeno njegovi ženi Pavli. Napisal ji ga je po materini smrti 25. julija tega leta.33 V njem se je Pavli zahvalil za nesebično skrb za mamo v času, ko je po Anzanovi smrti prebivala pri njima na Jesenicah. Med drugim pravi: »/…/ Zato, Pavla, se Ti lepo zahvaljujem za Tvojo lepo dušo in Ti obljubljam, da Ti tega ne bom nikoli pozabil.«
Po nenadni ženini smrti je Avgust začel iskati nekoga, ki bi mu pomagal pri gospodinjstvu. Imel je srečo, da je njegovi prošnji ugodila daljna sorodnica Ana Krautberger (1925–2012) in mu prišla gospodinjit. Bila je hčerka Adalberta Krautbergerja (1890–1944), Avgustovega bratranca po materini strani, ki so ga leta 1944 po krivici ubili partizani. Po vojni so jim odvzeli kmetijo in vso družino za nekaj časa zaprli v taborišče Šterntal ali Strnišče (današnje Kidričevo). Svojemu mrzlemu stricu Gustlnu je Ana skrbno in zvesto gospodinjila vse do njegove smrti.
Že leta 1952 je Avgust sporočil bratu Alojzu v Ameriko, da razmišlja o gradnji »bajtice« tam nekje na poti proti Javorniku nad Ravnami, kar je brata zelo razveselilo. Sporočil mu je, da se mu takoj pridruži. »Lepo bi bilo, če bi na stara leta kje skupaj stanovala,« je zapisal Alojz v pismu. Zamislil si je hišo na parceli z lepim razgledom, ker »/…/ so Kuharji zrasli na hribih in potrebujejo razglede. Če je možno, naj bo na sončni legi z razgledom na Uršljo goro, z vrtičkom in kakšnim drevesom, z lahkim dostopom do hiše in ne predaleč od trgovine.«34 Táko parcelo je Avgust dejansko našel na Javorniku in se je z bratovo finančno podporo leta 1956 lotil gradnje enodružinske hiše. Z Ano sta se leta 1958 vselila v hišo Na klancu 14, danes Javornik hišna številka 10. Alojz tega ni dočakal, ker je 28. oktobra istega leta umrl v Ameriki. V spomin na bratovo pomoč je Avgust v hiši namestil spominsko ploščo z napisom: LOJZ KUHAR / DOMOVINI / 1956/58.
Žal je Avgust užival v svoji hiši le pet let. Že dalj časa ga je zalezovala težko obvladljiva sladkorna bolezen, ki so ji bili podvrženi menda vsi Kuharji. O tem se je takole slikovito izrazil: »Mi Kuharji smo večina pri bozavi35 gor zrasli, zato smo dobili velike vampe. Sedaj, ko smo pa prišli na boljšo košto, nas pa tarejo vse sorte bolezni.«36 Imel je tudi povišan krvni tlak in bil dolgoletni strastni kadilec. Iz zdravstvene dokumentacije v njegovi zapuščini v Koroški osrednji knjižnici na Ravnah je razvidno, da je aprila 1964 resno zbolel zaradi pljučnice in angine. Obolela pljuča se mu dolgo niso povsem opomogla. Zaradi poslabšanja se je poleti poldrugi mesec zdravil na internem oddelku v slovenjgraški bolnišnici. Posumili so celo na tuberkulozo, a so jo izključili. Na jesen pa se mu je zdravstveno stanje ponovno tako zelo poslabšalo, da je moral na zdravljenje v Bolnišnico Topolšica. Ugotovili so popuščanje srca, ki je bilo okvarjeno zaradi dolgoletnega povišanega krvnega tlaka, po spremembah v EKG sodeč, pa verjetno tudi zaradi prebolelega srčnega infarkta. Hkrati je šlo še za zelo iztirjeno sladkorno bolezen. Zdravljenje ni bilo uspešno, umrl je 17. oktobra 1964, star 58 let.
Pogrebci so njegove posmrtne ostanke v dolgem sprevodu odnesli iz komaj zgrajenega doma na Javorniku nad Ravnami v Kotlje in ga položili v grob k pokojni ženi Pavli.
V svoji oporoki je Avgust Kuhar hišo z zemljiščem zapustil Občini Ravne na Koroškem s pogojem, da se premoženje podeli v upravljanje upravnemu organu Tehničnega muzeja Ravne na Koroškem, Gimnaziji in Študijski knjižnici Ravne na Koroškem. Ana Krautberger je dobila v last vse premičnine in pravico do brezplačnega stanovanja v pritličju hiše do svoje smrti. Drugi stanovanjski prostori pa so bili namenjeni samo »profesorjem-samcem, ki bodo obdelovali zgodovinske zadeve v Mežiški dolini in tako prispevali za muzej in za kulturo teh krajev«.37
Po Anini smrti je bila hiša leta 2014 prodana in je zdaj v zasebni lasti.
32 Za podatke se zahvaljujem Ani Ristič, hčerki Ivana Kuharja in nečakinji Avgusta Kuharja (9. maja 2016), ter Elizabeti Krautberger, sestri Ane Krautberger (24. junija 2016).
33 KUHAR, Avgust: Voranc o materi. Koroški fužinar, 1954, št. 7–12, str. 29.
34 MRDAVŠIČ, Janez: Dr. Alojz Kuhar. Skica za oris njegovega življenja in dela. Ravne na Koroškem: Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika, 1999, str. 59–60.
35 Narečni izraz za zelenjavo.
37 SKLEP O DEDOVANJU (0 423/64-6) z dne 19. novembra 1964. Objavljeno z dovoljenjem gospe Janje Krautberger, lastnice kopije dokumenta.