Besedilo Kose svitle smo sklepali govori o košnji, kmečkem opravilu, za katerega avtor na koncu razočarano pripomni, da ga ni več in da ga je slovenski kmet zamenjal s prodajo lesa trgovcu. Opustitev košnje pomeni opustitev osnovne dejavnosti kmeta – živinoreje, »zato ni več kruha na kmetih, zmanjkalo je zabele …«. Ivan Kuhar skuša slovenskega kmeta spomniti na »pravo delo«, torej kmetovanje, ki kljub trdemu delu prinaša zadovoljstvo in srečo, predvsem pa omogoča preživetje.
Košnjo spremljamo od zgodnjega jutranjega vstajanja koscev (V osrednjem delu se pisec spominja tudi svojih začetkov.) do opravljenega dela in njihovega popoldanskega spanca pod lipami. Košnja zahteva spretnost, znanje, moč in vzdržljivost; kos so ji bili le najmočnejši, a izpod Kuharjevega peresa postane delo idilično opravilo, ki ga spremljajo molitev, folklorna pesem (vsebinsko vezana na košnjo: med prihodom koscev, začetek dela, med košnjo ob kratkih počitkih), hrana in pijača ter dobra volja. Da je ostala košnja privlačna in zanimiva, se je okoli nje razvila tekmovalnost; med samimi kosci, gospodinjami, hlapci, deklami in ne nazadnje tudi gospodarji.
Iz zapisa izžareva človekova povezanost z naravo – že v prvem odstavku, ko pravi: »Počasi je pridihala vigred iz zelenega Štajerja
… /…/ ter brez kakih obmejnih papirjev prešla tudi na našo koroško stran v Mežiško dolino.« Pomlad zadiši kot pri Vorancu stelja v popisu steljaraje.
Na določenih mestih je jezik poetičen in poln narečnega izrazja (vigred za pomlad, broštik za zajtrk, redovc oz. zvoženik za pokošeno travo v vrsti), večinoma zapisanega kot govorjena koroška beseda. S tem je hotel hotuljski jezik ohraniti v njegovi avtentični obliki, kot je hotel tudi še s fotografijo ohraniti vse, kar se je dogajalo ob košnji. Kot v igri Koroška kmečka ovset iz Mežiške doline ne manjka prenesenega pomena, npr. ko pravi, da je »petje postalo suho«; žejni kosci so namreč težje peli. Vpletel je folklorno humor- nost: »Najbolj len kosec gre prvi klepat.« in »Imeli so deset koscev in enajst klepov.« in modrost, ki velja za vse ljudi in vse čase: »Ko imaš vsega dovolj, ni več veselja do dela!«
Proti koncu besedila je Ivan Kuhar ponovil osrednji motiv iz naslova »kose svitle«, s katerim je razložil, da se »kose (se) svetijo in bliskajo v sončnem sijaju.« V okrasnem pridevku svetle kose se skriva simbolni pomen: če se bodo kose svetile, se bo kosilo – s tem bo kmetu omogočeno preživetje in imel bo lepe čase, ki stojijo nasproti »težkim skrbem kmetskih gospodarjev«.
Začutimo dušo kmeta, ki ima rad svoje življenje in je hkrati razočaran nad spremembami časa. Travniki ostajajo nepokošeni, kmetje prepuščajo svojo usodo lesnim trgovcem; to jim jemlje svo- bodo. Nekoč je bil kmet samooskrben, sedaj pa postaja odvisen ne samo od lesnih, ampak tudi od živilskih trgovcev.
Besedilo izzveni v nostalgijo za lepimi, starimi in dobrimi časi, ko je trdo delo ljudem dajalo zadovoljstvo. Pri tem ne misli le na Kotlje in Koroško, ampak na stanje duha slovenskega kmetijstva, kar ga kot pisca dviga iz ozkega domačega okolja.