Pri gradnji stavbe črpalne naprave novomeškega kolodvora so gradbeni delavci leta 1893 naleteli na prazgodovinske talilne peči za železo, t. i. vetrne peči in poleg njih še ostanke prazgodovinske kovačnice. Sam dogodek je pomemben tudi zato, ker ga uvrščamo v začetke znanstvenih arheoloških raziskovanj v Novem mestu. Kustos Deželnega muzeja v Ljubljani Alfons Müllner si je najdbe ogledal na kraju samem. Ostaline, ki se niso ohranile, sicer ni časovno opredelil, vendar lahko domnevamo, da so iz obdobja starejše železne dobe oziroma halštatskega obdobja. Takole jih je dokumentiral:
Talilne peči pri Novem mestu
Na kraju, kjer je Rudolf IV. ustanovil mestece Rudolfovo, naredi počasna, mimo vijoča se Krka dolg okljuk okoli skalne police, na kateri je vojvoda postavil svojo ustanovo (skica I). Kraj se je že takrat imenoval Gratcz, kot ga navajajo Stiške listine, verjetneje pa Gradec ali Gradiš(č)e=Burgstätte. Nova pozidava je sicer temeljito odstranila ostanke stare naselbine, ki so, glede na okoliške najdbe, segali v čase rimske vladavine. Severozahodno od mesteca se dviga podolgast, osamel, slemenast hrib, po domače imenovan Mali griček (a, skica I). Podolgovata planota je dolga 280 in široka 60 metrov. Na jugozahodnem pobočju griča so pri gradnji ceste, ki vodi do železniške postaje in gradnji uradov C. kr. okrajnega glavarstva, prišla na dan stara grobišča (b, skica I). T. i. prazgodovinske ali staroitalske, nato keltske ali latenske najdbe in končno rimska naselbina dokazujejo, da je bil ta prostor naseljen že od 7. stoletja pred do 4. stoletja po Kr. Malo više nad opekarnami, tik ob obrežju reke Krke, ležijo razvaline rimske naselbine Groblje, kjer sem l. 1873 našel ruševine zidu, rdeč in bel zidni omet, podolgovato opeko, steklene in glinene črepinje posod ipd. Na bližnjem polju so na plano prišli predmeti iz kovanega železa kot so klini, obročki in drugo.
Vendarle pa je bila za nas najbolj nenavadna najdba, ki so jo, ob gradnji železnice l. 1893, odkrili po naključju. Ko se je na zahodni strani hriba gradila železniška postaja, so bili primorani za pridobivanje potrebne vode, na globoko spodaj ležečem Krkinem obrežju, postaviti črpalno napravo (c, skica I) in (a, skica II). Za prostor črpalnega objekta je bilo potrebno vkopati k reki Krki spuščajoče se pobočje, pri čemer pa so se razkrile starodavne talilne peči (b b, skica II).
Stale so ena poleg druge, oddaljene od enega in pol do dveh metrov. Peč je imela obliko prisekanega stožca in bila prvotno visoka okoli dva metra; zunanji sloj je bil iz rdeče žgane gline in od 35 do 40 cm debel (m m, skica III, IV). Znotraj tega plašča se je razločila druga rdeče žgana, nekoliko svetlejša, tudi prvotno z železom osiromašena glinena plast, debela 30 cm (n n, skica III, VI); nato je sledil opečni jašek s premerom okoli 50 cm (S, skica III, IV), ki je bi skoraj do vrha napolnjen z žlindro, podobno oni na Kučarju pri Podzemlju kot tudi oni pri Dolenjskih Toplicah ter Straži. Očitno se pred nami razkriva spodletela dejavnost ali s plazom zasut obrat, ki je bil nato opuščen. Tu prevladuje zahodni veter. Pri izravnavi tega mesta so se razkrili tudi ostanki kovačnice, veliko črne zemlje in številni žeblji, ki so jih najbrž tu izdelovali. Zasutje je znašalo od pet do šest metrov.
Ko sem peč našel, je bila škoda v večji meri že storjena. Zgoraj opisana najdba, ki je še preostala, je bila prislonjena na tamkajšnje pobočje in gradnji ni bila več v napoto. Peč je bila od Krkinega nabrežja oddaljena okoli 35 do 40 m.
