Tako dolgo pričakovan dogodek je za Novo mesto res napočil 29. septembra leta 1892. Predvidena krajša slovesnost ob začetku gradnje je bila množično obiskana. Že na predvečer je mestna godba igrala podoknice pomembnim možem, na Marofu je gorel kres in slišali so se slavnostni poki. V četrtek naslednjega dne se je okoli tretje ure popoldan tako rekoč celo mesto pomikalo proti nekdanji Jelenčevi njivi, mestu bodočega kolodvora. Sijalo je močno jesensko sonce in na novo zgrajeni Kolodvorski cesti se je vse prašilo. Vendar to ni motilo veselega sprevoda, na čelu katerega je igrala gasilska godba. Še manj je motilo številne imenitne goste, ki so se na slavnostni prostor pripeljali kar s 19. kočijami. Na kraju slovesnosti, okrašeno s številnimi trobojnicami dežele Kranjske, jih je pričakala četa čedno oblečenih delavcev. Na privzdignjenem mestu so bili razpostavljeni zanimivi inženirski inštrumenti. Poleg je stal na eni strani šotor za opravilo blagoslova, na drugi za posvetno gospodo.
Po pozdravu župana je spregovoril častni meščan mesta in državni poslanec Franc Šuklje, eden zaslužnejših za ta svečani dogodek. Zato mu dajmo besedo:
Slavna gospoda, čestiti rojaki!
Napočil je torej oni dan, po katerem je tako živo hrepenela naša Dolenjska. Svečanost, katera je Vas danes zbrala v tolikem številu na tem prostoru, vidni dokaz je, da se je tudi v naši pokrajinah dejanski pričela zgradba toliko zaželene železnice. Jedno dobro leto še, in po mirni dolini zelene Krke odmeval bode ropot železniškega stroja, ter železnični tir nas spravi v zvezo z velikim svetovnim prometom. Gospoda moja, koga izmed vas ne prešinja misel, da je trenotek, ko se prva lopata zasadi za našo železnico, prav zgodovinske važnosti za naše Mesto in za to ozemlje!
Kajti, gospoda moja, saj se da razgovarjati o tem, ali niso naši predniki v onih davnominulih časih, ko železnic še poznali niso, morda ugodnejše in srečnejše živeli, nego njih potomci v današnji nervozni, razburjeni dobi. Toda o tem pa ni mogoč nobena kontraverza, da sedaj, ko je ves svet kar preprežen z železnicami, ko lokomotiva vže drvi po neizmerni ravnini azijatskej ter se pospenja gori v sinje višave planinskih orjakov, da je sedaj pokrajina brez take zveze naravnost zgubljena, uničena. Brez železnice se konkurenca niti misliti ne da več. Mi Dolenjci znamo to iz lastne žalostne izkušnje. Kar smo izvažali blaga izvun Dolenjske, ceneje smo morali prodajati, kar smo kupovali, dražje smo morali plačati. S poljedelskimi pridelki nismo mogli vun na večja tržišča, radi tega je zaostajalo naše poljedelstvo, obrtnija je popolnoma prenehala, kar je še bilo tovarn dolenjskih, so jedna za drugo nehale, naša kupčija je onemogla in hirala – le še nekoliko let in neizogibna usoda, katera bi zadela prijazne naše pokrajine in prebivalstvo Dolenjsko, bila bi tako žalostna, da si že kar predstavljati ne moremo. S tem, da dobimo si mi svojo železnico, da se mi ustopamo v krogotok svetovnega življenja – odpira se nam Dolenjcem pogled iz tužne sedanjosti v boljšo, milejšo bodočnost …
Iz številnih grl so nato zadoneli glasni vzkliki slave in klici živio, godba je zaigrala cesarsko himno in na Kapiteljskem hribu so zopet zagrmeli topiči. Sledile so tradicionalne molitve ter blagoslov gradbenega prostora. Po končanem obredu so pevci Dolenjskega pevskega društva zapeli Jenkovo pesem »Molitev«. Nato je prišlo na vrsto običajno zasajanje lopate, ki jo je, lepo okrašeno, kot prvi v roke vzel okrajni glavar Oton Vestenek in po slovensko izrazil veselje ob tem slovesnem dogodku, nato je nadaljeval po nemško in na koncu močno zapičil lopato in vzklikni: »Vse za Avstrijo!«. Občinstvo se je zopet odzvalo z vzkliki in možnarji so se ponovno oglasili. Drugi je poprijel za orodje župan v imenu mesta in naprej ostali možje:
... G. prošt v imenu sv. Trojice v blagor Gorenjske in Dolenjske. Gospod. Dr. Schegula za Čitalnico, pl. Sladović za »Dol. Sokola«; gosp. Janez Mehora za »Dol. Pevsko društvo« in gosp. Gustin za »Mestno požarno brambo« i. t. d. Gospod Gajšek, štajerski Slovenec, kot podjetnik v imenu podjetnikov. Gosp. Dr. Vavpotič pa v imenu Novomeške kazine v slovenskem jeziku. Nemškega hoch-klica nismo slišali ni jednega.
Novinar dnevnika Slovenski narod takole sklene svoje poročanje: »Ko Dolenjsko pevsko društvo zapoje še »liepa naša domovina«, bila je slavnost končana. Dolga vrsta kočij drči v mesto nazaj, za njimi pa veselo in krepko koraka oddelek požarne brambe z godbo na čelu. Sem pa tje se še kdo ozre po delavcih nazaj in si misli kakor v sanjah: ali res delajo Dolenjcem železnico?«