Pri cerkvi sv. Janeza Krstnika sva zavili proti jezeru in se ob njem sprehajali, kot da bi vse najine skrbi že zdavnaj izginile. Bohinjsko jezero ni tako ljubko kot Blejsko, ki kot kos modrega neba leži sredi visokih gora.
Bohinjsko jezero
Bohinjsko jezero je čisto temno, nenavadno melanholično in v njem se zrcalijo gole, sive gore. Lahko postane zahrbtno in nenadoma pride do močnega valovanja, toda ko sva hodili po njegovem levem bregu – desni je bil neprehoden –, je pred nama ležalo zelo spokojno. Tukaj sta bila pot in tudi gorsko pobočje gosto poraščena narava in zelenje tiste čisto prve spomladanske nežnosti. Cvetel je navadni jetrnik, iz skal je še posamič poganjal navadni lapuh, topla svetloba je padala po zadnjih cvetnih listih jablan, s katerimi se je igral veter. Ljubka cerkvica sv. Duha je stala ob robu čudovito zelenega alpskega travnika, potem pa se je gozd znova sklenil in čisto počasi sva se vzpenjali višje, proti slapu Savica.
Cerkev sv. Duha
Nikjer drugje ni bil zrak tako svež, tako smolnat, tako krepek, tako tek vzbujajoč kot v Kranjski Gori!
Kranjska Gora
Podkoren je očarljiv, počasi se vzpenja v hrib in ima le s skodlami krite strehe, ki so nenavadne sive barve. Na mnogih oknih visijo cvetoči nageljni in skozi kraj kipi hudournik, ki poganja več mlinov.
Podkoren
Aljažev dom v Vratih, Triglav: Za planinsko kočo, za Aljaževim domom, se začenja strah vzbujajoča Tominškova pot. Vodi prek melišča do ledenika, od tam pa do vrha Triglava. Še hujša je Severna stena,[1] po kateri se lahko vzpneš le po klinih in jeklenicah in ki na leto zahteva več žrtev. Šli sva po Tominškovi poti, dokler Thea ni zagledala prehoda v Vratih in spoznala, da medve nisva ustvarjeni za visokogorski turizem. Pa tudi sandali na eni in lakirani čevlji na drugi strani niso bili ravno obutev, v kateri plezaš v višine, čeprav je bilo najinim nogam kljub temu mogoče marsikaj pripisati.
Aljažev dom v Vratih
Triglav
Vršič in Erjavčeva koča na Vršiču: Z vsakim korakom je šlo – čeprav komaj opazno – višje in kmalu sva bili sredi gora, levo sva videli Špik in Razor, pred sabo sva imeli Prisank[2] z luknjo, skozi katero lahko splezaš … če si visokogorski turist! Pot do tja je vodila mimo dveh slapov, ki so bruhali vodo sredi golega skalovja, in človek bi mislil, da je lahko na vrh te stene splezala le muha, toda bilo je veliko ljudi, ki so si drznili splezati nanjo.
Erjavčeva koča na Vršiču
Ruska kapelica: Pot je vodila vzdolž potoka in naju pripeljala do cerkvice[3] z majhnim ruskim pokopališčem. Tukaj so ruski ujetniki zgradili čudovito cesto, delati so začeli leta 1915, končali pa so jo leta 1918, ko je pripadla Jugoslaviji. Sijajna gradnja, vendar so dopustili, da je ta čudovita cesta močno propadla, in zdaj bi jo morali popraviti, ker je bila v tako slabem stanju, da noben avto že več kot dve leti ni mogel pripeljati do planinske koče.
Ruska kapelica
[1] Več kot tisoč metrov visoka navpična severna Triglavska stena je najvišja previsna stena v Sloveniji.
[2] Prednje okno na robu Prisankove stene je najbolj znano naravno okno v Julijskih Alpah in ena največjih naravnih odprtin na Slovenskem.
[3] Ruska kapelica.
