Pred magistratom se je, podobno kot novembra 1918, zbrala številna množica, ne oziraje se na svetovni nazor ali politično pripadnost, 27. marca 1941 zvečer. Njen skupni imenovalec je bil patriotizem in pa zaskrbljenost nad razpletom dogodkov v svetu in državi.
V tem kontekstu je potekala tudi zadnja velika patriotska in protifašistična demonstracija v Celju. Njen potek podrobno opisala celjska Nova doba, iz katere izvemo, da je to bil »praznik, kakršnega Celje še ni doživelo«. Zvečer so se na Glaziji začele zbirati množice in se nato po utečeni hierarhiji in redu odpravile proti magistratu, katerega pročelje so »svečano razsvetlili in okrasili z zelenjem«. Ob prepevanju in vzklikih se je pred mestno hišo zbrala množica prebivalstva in do zadnjega centimetra napolnila prostor. Ali kot je zapisal celjski list: »Tako ogromne množice še ni bilo nikoli zbrane pred poslopjem mestnega poglavarstva. Nikakor ne pretiravamo, če trdimo, da se je tam zbralo blizu 15.000 oseb.«
Na balkonu mestnega poglavarstva so se ob veliki kraljevi sliki zbrali predstavniki vojaških in civilnih oblasti ter narodnoobrambnih in kulturnih organizacij, po večminutnih ovacijah in državni himni pa je ljudem spregovoril (»Vse govore so oddajali po mikrofonu skozi ojačevalec v zvočnik.«) župan dr. Alojzij Voršič. Ta je v zanosnem rodoljubnem govoru izrekel zvestobo mlademu kralju, na podoben način pa sta množico podžgala tudi naslednja govorca, starešina celjske sokolske župe Jože Smertnik in pa, v imenu podzveze fantovskih odsekov, celjski gimnazijski profesor Mirko Bitenc. Nato je mikrofon ponovno pripadel županu Voršiču, ki je predlagal, da se s te manifestacije kralju Petru II. pošlje vdanostna brzojavka ter jo ob navdušenem odobravanju prisotnih tudi prebral:
»Celjanke in Celjani, zbrani na veličastnem manifestacijskem zborovanju ob prevzemu oblasti po našem mladem kralju, pošiljajo Vašemu Veličanstvu izraze najgloblje vdanosti in zvestobe – zvestobe do groba.«
Vsa reč je bila zanimiva zlasti za otroke, ki so v družbi odraslih s prižganimi baklami vzklikali kralju Petru, poslušali govornike z balkona celjskega magistrata ter sodelovali pri povorki po glavnih celjskih ulicah. Pisatelj Miloš Mikeln se demonstracij takole spominja:
»Seveda se je tudi Celje odzvalo: zvečer sedemindvajsetega marca, bolje rat nego pakt, smo otroci stali na trgu za minoritskim samostanom in Starim piskrom, starejši so nam prižigali bakle, ki so nam jih prej razdelili, in moj oče je govoril: ‘Kličite samo živel kralj Peter, nič drugega, živel kralj Peter, bognedaj živel knez Pavle kakor zadnjikrat, da se mi kdo ne zmoti, bognedaj knez Pavle!’ Pa smo šli pred magistrat s svojimi baklami, poslušali govore z balkona magistrata, ki smo jih slabo slišali in še manj razumeli, nato pa živel kralj Peter proti Narodnemu domu, po Dečkovem trgu in v Gosposko ulico, kjer so nam bakle dogorele in smo se razšli domov.«