Bolniške sestre križniškega reda

Po 1. svetovni vojni si je nova jugoslovanska oblast prizadevala, da bi podržavila celotno redovniško posest. Sestram v Ormožu je med letoma 1919 in 1922 grozila razlastitev, zato je red že leta 1918 odpravil odvisnost tukajšnjih sester od avstrijske polovice in razglasil Ormož za samostojno matično hišo jugoslovanske redovniške province, kamor so spadale tudi ormoške sestre križniškega reda. Red je moral oblastem obljubiti, da bodo v bolnišnici v Ormožu zaposlene samo domače sestre negovalke. Posledično so v bolnišnici sprva ostale samo štiri sestre, a so kmalu dobile dovolj slovenskega redovniškega pomladka. Okoli leta 1920 je v bolnišnici maševal upokojeni župnik Drago Hrabar, finančne in upravne posle je opravljal upokojeni subprior Bernhard Polak, ekonomat je vodila sestra prednica usmiljenih sester, gospa Fridburga, s pomočnico, častno sestro Virgilijo.

Sestre križniškega reda so po vojni še razširile svojo socialno-zdravstveno dejavnost. Leta 1925 je nastala sestrska podružnica v komendi Grossonntag (Velika Nedelja), dve leti kasneje je bila v Muretincih odprta še hiralnica. Sestre so hkrati skrbele še za obširno ekonomijo bolnišnice. V ta namen so kupile dve hiši (bivšo Šerbečevo hišo v Ormožu in hišo na Dobravi s pripadajočim zemljiščem, to je z več hektarji njiv in travnikov) ter novozgrajeno polovico bolnice s kompleksom v ravni črti proti vrtu hiše, kjer je bil sedež uprave, in proti Dravi. Vse to je bilo privatno premoženje usmiljenih sester (Kronika mesta Ormož, 1877−1956: 24).

Leta 1928 so pri bolnišnici prezidali in dozidali nekaj gospodarskih objektov (goveji hlev in steklenjaka), dve leti kasneje so zgradili še stavbo za steljo (listnjak). Leta 1935 so pri bolnišnici, ob državni cesti Ptuj−Ormož, odstranili še razpadajočo leseno ograjo in jo nadomestili z lepo železno ograjo na betonski podlagi. Čeprav so sestre s povečanjem lastnih sredstev precej prispevale k delovanju bolnišnice, je ta za svoje delovanje potrebovala še izdatna finančna sredstva s strani vodstva reda na Dunaju (Ormož skozi stoletja IV, 1993: 157).

Povečana dejavnost bolnišnice je zahtevala večje število sester, za katere je bilo potrebno zagotoviti ustrezne bivalne prostore, pa tudi prostor za izobraževanje pomladka. Generalni svet reda je zato sklenil ob bolnišnici zgraditi še dom za sestre – k že obstoječemu bolnišničnemu poslopju so tako prizidali stanovanjsko zgradbo (1937). Dvonadstropna hiša je imela šestnajst sob, kapelo, shrambo in kuhinjo (Ormož skozi stoletja IV, 1993: 157).

Vodstvo bolnišnice je sestram priskrbelo tudi ustrezna oblačila, plašče, predpasnike, rokavice in ostalo zaščito. Sestre usmiljenke so se že v službi po videzu razlikovale od drugega osebja. Njihova suknena uniforma je bila sestavljena iz težkega modrega nabranega krila, zgornjega dela z dolgimi rokavi, belega predpasnika (kasneje so sestre nosile bel plašč) in poškrobljenega pokrivala, imenovanega kornet. Pokrivalo je imelo dva široka krajca in je bilo pritrjeno na glavo. Med delom v operacijski sobi so morale krajce speti, saj so motili kirurga med podajanjem inštrumentov.

Delovne zadolžitve sester so bile natančno določene. Njihov delavnik je trajal od jutra do večera. Opoldne so imele prosto uro za kosilo, molitev ali razvedrilo. V tem času je na vsakem oddelku dežurala po ena od sester. Opravljale so tudi nočno dežurstvo, ki je trajalo 12 ur. Nočne sestre so morale biti še posebej izkušene in zanesljive. Glavna sestra, ki so jo določile sestre v dogovoru s predstojnikom bolnišnice, je skrbela za red in inventar oddelka, pisala dnevna poročila, poročila o sprejetih in odpuščenih oziroma umrlih bolnikih, sestavljala dnevni dietni list po navodilih predstojnika oddelka ter vodila seznam oblačil bolnikov in seznam oblačil, ki so ostali za umrlimi (Kronika mesta Ormož, 1877−1956: 23). Zaradi vseh naštetih prizadevanj križniškega reda in njihove skrbi za zdravstveno oskrbo prebivalstva so začele predvojne jugoslovanske oblasti s simpatijo gledati na delovanje križnikov.