Že mnogo pred našim časom je človek poskušal meriti čas bolj natančno, kot ga je razdelila narava. Človek je potreboval natančnejše merjenje odtekanja časa, kot sta samo dan in noč ter letni časi.
Z opazovanjem gibanja sonca in lune je človek dognal, da približno v tridesetih dneh zvrsti luna vse svoje tri oblike: prvi krajec, zadnji krajec in polna luna.
Babilonci so oblikovali sedem dni v en teden.
Egipčanom je uspelo izračunati sončno leto. Po njihovih izračunih naj bi sončno leto trajalo 365 dni. To število dni so razdelili na dvanajst mesecev po trideset dni, pet preostalih dni pa so dodali ob koncu leta. Egipčanski zvezdoslovec Ptolemaj je tudi razdelil dan na 24 ur in ure na 60 minut.
V starem Rimu je Julij Cezar leta 46 pr. n. št. ukazal izdelati koledar, ki jemlje za osnovo sončno leto, dolgo 365 dni in 5 ur. Tako smo dobili leto z enakim številom mesecev in dni, kot ga imamo danes. Ta koledar se še danes imenuje julijanski koledar in sedmi mesec v letu ima ime po Juliju Cezarju – julij. Julijanski koledar je sprejela vsa Evropa. Čas pa je pokazal, da tudi julijanski koledar ni povsem točen. Natančni izračuni so zmerili trajanje leta na 365 dni, 5 ur, 48 minut in 46 sekund. V času vladanja papeža Gregorja XIII. (1572–1585) je koledarsko leto že za deset dni zaostajalo za sončnim letom. Tako velike razlike so se od Cezarjevega časa nabrale v koledarju. Začetek pomladi, ki je bil po koledarju 21. marca, je bil dejansko 11. marca. To razliko je papež Gregor XIII. izbrisal na tak način, da je leta 1582 črtal deset dni iz koledarja (5. oktobru je sledil 15. oktober).
Gregorjanski koledar so sprejele vse krščanske države, vendar so pravoslavne države čas praznikov obdržale po starem – še danes praznujejo praznike trinajst dni za katoliškim koledarjem.
