V 20. letih prejšnjega stoletja je bilo veliko pritožb na račun topilnice, saj so umirale čebele, krave so prezgodaj telile ali pa povrgle mrtve zarodke, ljudje so kašljali in zbolevali, pa niso vedeli zakaj. Pritožbe oblasti niso obrodile sadov.
Že ob začetku izgradnje in pričetku obratovanja topilnice se je izkazalo, da je potrebno pline (predvsem žveplov dioksid) odvajati višje v zrak, da bi jih odnesel veter. Topilniški dimniki so imeli čistilne naprave, ki so jih gnali elektromotorji. V topilnici so namreč že takrat uporabili električno energijo za pogon industrijskih naprav. Okoli leta 1913 so zgradili visok dimnik, ki pa je onesnaženje prenesel na širše območje.
Besedilo Franca Grošlja, avtorja knjige Čebelarska pravda, 2011:
»Jutranje sonce se je trudilo, da bi pokukalo z vzhodne strani neba, tam nekje nad Gradiščem. Njegova moč je bila kljub snežni odeji in kristalom snega, ki so se bleščali, prešibka, da bi osvetlila tovarniške dimnike topilnice. Iz njih je bruhal sivo bel dim in zastiral pot sončnim žarkom. Vonj po žveplu in še nečem nedoločenem je silil v nosnice mimoidočih, ki so hiteli na jutranji vlak za Ljubljano. Puhajoč črno siv dim iz lokomotive je bil v primerjavi z dimom iz topilniških dimnikov kot David proti Goljatu. Ljudje so pričeli spontano kašljati, solzile so se jim oči, peklo jih je v grlu, jemalo jim je sapo. Ozirali so se proti topilnici, storiti pa niso mogli nič.«
Topilnica je med vojno proizvajala še več svinca za potrebe avstroogrske armade, saj so bile njene potrebe neverjetno velike. Seveda je posledično poleg svinca proizvajala še več dima in ga puhala v zrak. Ljudje so še bolj kašljali, čebele še bolj umirale in krave povrgle še več mrtvih telet. Proti koncu vojne v poletju 1918 pa je dimnikom pričela pohajati sapa in počasi so onemeli.
Velike vojne je bilo konec, toda dimniki so si zopet opomogli in zopet bruhali sivkasto bel dražeč in dušeč dim, ki pa je bil še močnejši od tistega izpred velike vojne. Rudo je topilnica vozila iz Srbije. Bila je bogatejša s svincem, toda tudi bogatejša z žveplom. Tehnologija topilnice pa za to ni bila prirejena.
Zrak je postal še bol smrdeč in dušljiv. Sitarjevec je še bolj ogolel in čebele so še bolj umirale pod lipovim drevoredom ob sedanji Ljubljanski cesti.
Čebelarji so ostajali brez čebel, saj je vse ostajalo na tleh in umiralo. V tistem času se je šest čebelarjev zbiralo v gostilni pri Gorenčevem Andreju na Grbinu, ki je bil tudi sam čebelar. Pogosto se je pri njem oglasil Bernikov Miha, ki je bil krojač na Bregu, pa Žigon, gospod okrajni sodnik, pa Vidic z Brega in drugi. Tarnali so nad izgubami čebel in modrovali kaj storiti. Padlo je zelo veliko čebel, zato so se čebelarji napotili v Topilnico, opozorili lastnike na nečist zrak in podali zahtevek za odškodnino in izboljšanje zraka, kar pa vodstvo topilnice ni sprejelo ampak jih je arogantno zavrnilo.«