Cerkev sv. Florijana je podružnična cerkev ljubljanske župnije sv. Jakoba. Do nje pridemo, ko se od Mestnega trga sprehodimo mimo Starega in zavijemo levo čez Gornji trg proti Ulici na Grad. Cerkev so gradili od leta 1672 do 1680, pozneje pa jo večkrat temeljito obnovili.
S svetiščem so povezani hudi požari v starem mestnem jedru, legende o ozdravitvi slepote ob pogledu na sliko Žalostne Matere božje, procesije ob veliki noči in na 4. maj, godovni dan zavetnika ter jezuiti ob koncu 19. stoletja. Dve leti, med 1796 in 1798, je v cerkvah sv. Florijana in sv. Jakoba opravljal cerkveno službo tudi pesnik Valentin Vodnik.
Od leta 2012 v tej cerkvi deluje Makedonska pravoslavna cerkev Sv. Kliment Ohridski. Cerkev je 8. 12. 2012 na novo posvetil vladika Pimen.
Polihistor Janez Vajkard Valvazor je na sliki Ljubljane v Topografiji vojvodine Kranjske leta 1679 že prikazal tudi cerkev sv. Florijana, vendar tedaj še niso bili sezidani zvonik in stranski kapeli. Deset let pozneje, 1689, je v Slavi vojvodine Kranjske zapisal, da je bilo tedaj v Ljubljani trinajst cerkva, med njimi tudi Florijanova. Takole je jedrnato pripovedoval:
»Sedma je cerkev sv. Florijana na Starem trgu, ki jo je leta 1672 deloma zgradila soseska in ki se je leta 1660 skoraj v celoti spremenila v pepel, deloma pa je bila zgrajena tudi z miloščino, k čemur so tudi čast. deželni stanovi primaknili dvesto goldinarjev kot zaobljubo za preprečitev nadaljnjih požarov, zvonik pa, ki je zelo lep in velik, je bil v celoti sezidan na stroške gospoda Gabriela Ederja, mestnega sodnika, in okrašen z uro, ki vsako uro bije. In je 7. julija omenjenega leta Njegova kn. milost ljubljanski škof Jožef po predhodni procesiji od stolnice položil prvi temeljni kamen z vključitvijo srebrne in pozlačene plošče z na obeh straneh vrezano ali vdolbeno pisavo. Ta temeljni kamen leži na strani evangelija sprednjega oltarja; nakar je njegova kn. milost ob spremljavi glasbe »in pontificalibus« brala tiho mašo; slavnostno pridigo zbranemu ljudstvu pa je govoril kapucinec, P. Aloysius.«
Vir: Čast in slava Vojvodine Kranjske, 11. knjiga, 3. razdelek, str. 693. Ljubljana, 2009.
Zakaj so sezidali florijansko cerkev?
V strokovnih in poljudnih zapisih se lahko seznanimo s predzgodbo nastanka te cerkvice. Namreč: na mestu sedanjega svetišča je pred skoraj štiristo leti, sredi 17. stoletja, stal senik, kar je bil za tedanjo dobo običajen prizor med hišami, kritimi s skodlami ali slamo. V drugi polovici septembra leta 1660, po mestnih arhivskih virih 19. 9., je hud požar do konca požgal na Starem trgu več kot dvajset hiš, pogorelo bi pa bilo lahko celotno mesto, kajti silen veter je nosil goreče utrinke po zraku čez mesto. Ob tem so stale ob pobočju Gradu shrambe s smodnikom, ki so bile vedno napolnjene z nekaj tisoč funti smodnika. Če bi se vnel smodnik v teh shrambah, bi lahko prišlo do ogromne katastrofe. Šentjakobski župljani so se v tej strašni stiski zatekli k svetniku sv. Florijanu in se zaobljubili, da bodo sezidali njemu na čast kapelo ali cerkvico. Kmalu bi bili na to obljubo pozabili, kajti šele dne 7. julija 1672 je položil škof Jožef grof Rabatta temeljni kamen za novo svetišče. Ljubljančani so bili za zidavo cerkvice nadvse zavzeti in sam takratni župan Gabriel Eder pl. Edenburg je dal na svoje stroške zgraditi zvonik, kar priča napis nad vodnjakom, ki je vzidan v zvoniku.
Cerkev in bližnja okolica sta bili v naslednjih dveh stoletjih priči še veliko dogodkom, tragičnim in tudi slovesnejšim : omenimo le silovit požar ob koncu junija leta 1774, po katerem so morali tudi to svetišče znova postaviti, ter ljubljanski potres leta 1895, v katerem pa cerkev ni bila poškodovana v tolikšni meri kot šentjakobska, trnovska ali frančiškanska. Njeni današnji podoba in neposredna okolica sta rezultat Plečnikove temeljite prenove iz obdobja med letoma 1932 in 1934 ter obnovitvenih akcij župnikov iz 80. in 90. let prejšnjega stoletja.
