Cerkev sv. Magdalene
Razpadati je začela tudi vaška cerkev sv. Magdalene. Za brkinske razmere je bila kar ambiciozna stavba z začetki v letu 1640. V arhitekturnem pogledu predstavlja nekoliko skromnejši posnetek suhorske cerkve, zgradil pa jo je ravno tako košanski mojster Janez Sever. Tudi tu je prizidal nadstropno zakristijo z galerijo, vendar le na levi strani. Po pripovedih je občasno služila tudi za šolski pouk in celo za nastanjevanje brezdomcev, kar je kozjanska posebnost.
V prezbiterij so leta 1779 postavili privlačen oltar iz intarziranega marmorja, z baročno kartušo na antependiju in angelskimi puti v atiki. Krasijo ga izvrstno izdelani kamniti kipi z liki sv. Magdalene, sv. Ane in sv. Florjana. Zanj so morali domačini verjetno poseči kar globoko v žep. Zato pa sta stranska oltarja sv. Jožefa in Marije
Brezmadežne le preprosto rokodelsko delo. Kipe zavetnikov obdajajo naivno naslikane svetniške figure. Škof z ribo na knjigi je sv. Urh, svetnik s strelami v roki sv. Donat, lik s sulico pa naj bi predstavljal apostola Tomaža, tistega, ki ga je bilo treba prepričevati, da je Jezus res vstal od mrtvih. Svetnik z otroškim likom ob nogah je nemara sv. Valentin. Bil je namreč priprošnjik zoper božjast. Za naše razmere sta manj znana predvsem prva dva. Prvi je bil v 10. stoletju škof v bavarskem Augsburgu. Nekega petka ga je obiskal poslanik deželnega vojvode. Za popotnico mu je Urh podaril pečeno kurje bedro, sel pa ga je vojvodi zatožil, da kot cerkveni dostojanstvenik ne spoštuje zapovedanega posta. Ko je hotel tožbo dokazati, se je izkazalo, da v torbi ni prinesel kuretine, pač pa ribo. Svetih Donatov je več. Kozjanski slikar je očitno imel v mislih enega od rimskih vojščakov, ki je živel v 2. stoletju. Ko je legionarjem, ki so jih oblegali Germani, zmanjkalo vode, je prosil za pomoč krščanskega boga. Razdivjala se je huda nevihta in odgnala napadalce. Njegov razpoznavni znak so zato postale strele. Prav zaradi tega je nenavadno, da je leta 1988 strela udarila tudi v kozjansko cerkev. Poškodbe so zaradi velikih stroškov popravili le za silo. Zvonik je sprva namesto koničaste strehe dobil le betonsko ploščo, nizko štirikapno streho pa šele v zadnjih letih. Cerkvene stene so se zaradi tega začele luščiti, tlak se razkraja, s stropa pa so odpadli veliki deli ometa skupaj s poslikavami. Ohranila se je le še podoba Srca Jezusovega.
