Gora Fitz Roy ali gora Chaltén (špansko cerro Chaltén, monte Fitz Roy, cerro Fitz Roy) je gora, ki se nahaja v bližini vasi El Chaltén na področju Campo de Hielo Sur v južni Patagoniji, na državni meji med Argentino in Čilom. Gora, ki sta jo leta 1952 prva preplezala francoska alpinista Lionel Terray in Guido Magnone, ostaja za plezalce med tehnično najzahtevnejšimi gorami v svetovnem merilu.
Tako kot veliko mest, jezer in vrhov v Argentini je tudi ta gora ime dobila po belem osvajalcu, v tem primeru po Robertu Fitzu Royu, poveljniku ladje Beagle, ki je leta 1834 vplul v reko Santa Cruz in kartiral dobršen del patagonijske obale. Izvorno ime gore je Chalten, kar v jeziku Tevelčev pomeni gora, ki se kadi. Večino časa je ovita v oblake in za fotografijo, na kateri se vrh, pokrit z večnim snegom, v vsej svoji veličini dviga nad kristalno čistim jezerom Laguna de los Tres, je treba res imeti neznansko srečo.
Čeprav s 3504 metri nadmorske višine občutno zaostaja za himalajskimi osemtisočaki, Cerro Fitz Roy velja za eno izmed tehnično najzahtevnejših gora na svetu. Pot do vznožja na višini 2000 metrov pa ni pretežavna, če je le vreme kolikor toliko znosno. Gorniška sezona je tu zelo kratka, od novembra do februarja, a tudi v tem času je treba računati na občasen dež, pogosto nočne temperature okoli ledišča in strupeno mrzel veter. Kljub razmeroma nizki nadmorski višini se čuti mrzel piš ledenikov.
V avtobiografiji Alpinist, ki jo je Silvo Karo izdal leta 2018, je hitro razbrati, da je o Patagoniji in njenih dih jemajočih gorah sanjal že dolgo. Novembra leta 1983 so se Stane Klemenc, vodja odprave, Silvo Karo, Janez Jeglič – Johan in Franček Knez odpravili v Patagonijo. Z njimi je šel še Joco Balant, ki je tam želel poiskati možnosti za kakšno prihodnjo odpravo na Antarktiko.
Po pristanku v Buenos Airesu so se nastanili v jugoslovanskem domu Triglav, kjer je bilo zbirališče ekonomskih izseljencev, ki so po prvi svetovni vojni odšli za boljšim kruhom v to južnoameriško deželo. Druga skupina Slovencev v Argentini so bili tisti, ki so prišli po drugi svetovni vojni kot politični emigranti. Alpinisti so pot nadaljevali v Río Gallegos, kjer so zaman iskali kakšno goro ali vsaj hrib, ki bi pusto, suho, enobarvno pokrajino povezal z nebom. Iz Río Gallegosa je približno 500 kilometrov vožnje do gora, kjer se ob jezeru Viedma na obzorju pokažejo južnoameriški Andi. Prvi večji problem pri doseganju baznega tabora je bilo prečenje reke Río Fitz Roy, a so odpravi priskočili na pomoč vojaki argentinske vojske s konji.
Po prihodu v bazo je bila vsa energija usmerjena v Fitz Roy, njegovo vzhodno steno, vznožje mogočne zajede levo od Casarottovega stebra. Svet okoli Fitz Roya je bil obdan z razsežnimi ledeniki, ogromnimi seraki in ledeniškimi razpokami, ki so bile zaradi novega snega še prekrite. Najprej Johan, potem Silvo in na koncu še Franček, vsi trije so se komaj ujeli pri padcu v razpoke, a navezali se vseeno niso. Gazili so globok sneg, ki se je vzdolž stene neprestano sipal. Računali so, da bodo sredi novembra prijaznejši pogoji, a so naleteli na pravo zimo. Ko so se končno lotili stene in ker so bili trije, so se temu primerno dogovorili, da en dan plezaš naprej, naslednji dan varuješ in tretji počivaš. Vrvi sploh ni bilo videti, videti so bile kot debele jeklene žice, odete v led. Bile so slabe kvalitete, saj ni bilo denarja za take s testom UIAA, bile so iz domače proizvodnje iz ljubljanske Totre, ki je bila specializirana za izdelavo vezalk. Da so sploh lahko kaj namestili za varovanje, so morali veliko čistiti. Za vsega slab raztežaj je Silvo rabil več ur, šlo je za borbo za vsak meter, niti ni šlo več za plezanje. Pri vsem tem je Franček Knez mirno prenašal bolečino, ko mu je na glavo, pokrito s toplo kučmo namesto hladne čelade, priletel kamen. Ko so steno fiksirali, kolikor so pač imeli vrvi, je bil čas za finalni naskok. A že prvo noč, ko so si uredili bivak na navzdol obrnjeni polici, je okoli druge ure zjutraj začelo snežiti. Ker kar ni ponehalo, so zjutraj zbežali iz stene. Dan kasneje se je vreme začelo izboljševati in hitro so spet napredovali v steni. Že zgodaj popoldne so stali na vrhu stene, kjer se je njihova smer, Hudičeva zajeda, priključila Casarottovi. Johan in Silvo sta razmišljala, da bi po Casarottovi smeri nadaljevala na vrh, a je bil Franček bolj za to, da naslednji dan raje osvojijo še eno prvenstveno smer v sosednji gori, tako da so se hitro odpravili po vrveh navzdol.
Aguja Val Biois je gora – stolp, ki je ob Fitz Royu skoraj neopazna, a ima vseeno 400 metrov visoko kombinirano steno. Ta jim je ponudila čudovito kombinirano plezanje, vseskozi z derezami na nogah. Hitro so bili prek stene in nazaj, saj so se spustili kar po vrveh. To je bila njihova prva patagonska izkušnja, čeprav so imeli v mislih še Cerro Torre, a jih je vreme postavilo na realna tla.
Končni izkupiček: Cerro Fitz Roy: nova smer v vzhodni steni – Hudičeva zajeda (ED+, 6b/A2, 90°, 1000 m). • Patagonija (Argentina), Aguja Val Biois: nova smer v vzhodni steni (D.E., TD+, 70°–100°, 400 m).
