Cestarji so bili pomembni državni uslužbenci.
Po koncu rimske dobe so bile ceste slabo vzdrževane, šele z začetkom tovorništva in kasneje furmanstva so začeli ceste vzdrževati s tlako. Tlaka je bila ročna in vozna. V 18. in 19. stoletju so organizirali cestne službe, ki so za mezdo vzdrževale predvsem komercialne ceste.
Cestarji so bili pomembni državni ali deželni uslužbenci, ki so vzdrževali ceste. Že v času Marije Terezije so imeli uniforme. Stanovali so v lastnih hišah, ki naj bi stale nekje na sredi njihovega rajona. Odgovarjali so za prejeto orodje in ves material. Od vestnosti cestarjev je bilo odvisno stanje cest.
V Grosupljem sta bila cestarja na začetku in na koncu današnje Adamičeve ceste. Še do danes se je ohranilo pri hiši na robu Grosupljega domače ime pri Cestarju.
Avgust Burger (intervju): “Na prednjem in zadnjem kolesu so bile zavore. Furman je ‘žlajf’ privil, pa je stisnil coklo na obod kolesa. Če je bil pa strm klanec, so uporabili zavornico. ‘Ketno’ (verigo) so ovili okoli oboda in pripeli na trabje (podvozje). Če je bil voz težko naložen, so dali ketno tudi na oba kolesa. Ko so pa prišli v dolino, so pa ‘sprožili’ – ketne sneli. To je bilo težko in nevarno. Kolo se ni vrtilo, ampak je drsalo po cesti.
Včasih so imeli po hribih kmetje še cokle za na kolo. Coklo je kolo povozilo, ko jo je kmet ‘gor dal’, ‘zariglal’ (zasunil) je in je drsela po tleh. Cokla je bila železna, spredaj zakrivljena, pa rinko je imela in okoli 1 m dolgo verigo. Bila je ploščata, tako narejena, da je kolo zapeljalo v utor, da ni med vožnjo ven skočilo. Samo na eno kolo sojo dali, na levo stran, da jo je imel furman vedno pod kontrolo. V dolini je pa konje ali vole ‘cirukov’ (vzvratno zapeljal) in se je cokla odpela, ko se je sprostila.
Žlajfa ni vsak imel. Zogarji (cestarji) niso pustili tako zavirati, ker so uničevali cesto. Ampak konji so pa manj trpeli, ker jim ni bilo treba vleči voza nazaj. Cesto je bilo treba večkrat popravljati že zato, ker jo je vsak dež zdrl.”
Pomembno vlogo v naših krajih pri pripravljanju peska za posipanje cest so imeli cigani. V pruhu (kamnolomu ali peskokopu) so jim dodelili delo. S kladivi so tolkli kamenje. Ko so ga nadrobili dovolj velik kup, kot so se dogovorili, so prejeli plačilo in odšli naprej. Ob letu osorej pa so zopet prišli in opravili svoje delo v pruhu.
Pesek so drobili tudi moški, ki niso imeli služb ali pa so hoteli dodatno zaslužiti ob kmečkem delu. Zirkarjeva – Malnarjeva oče in sin sta v pruhu na Gradišču (Koščakov hrib), tolkla kamen za posipanje cest.
Deželne ceste so urejali cestarji, stranske pa so še po drugi svetovni vojni popravljali udarniško. Kar po hišah so razdelili delo, kolikor je bilo ljudi doma. Pesek so napeljali na kupe ob cesti, ljudje pa so ga z lopatami razmetali po cestišču. Delale so tudi ženske.
