Po letu 1891 so se razmere v Celju bistveno spremenile. Celjski Slovenci so prešli v ofenzivo na vseh področjih, tudi na kulturnem. Pri tem je imela poleg Narodne čitalnice največ zaslug Celjska posojilnica, ki je razen gospodarskega podpirala tudi kulturno življenje Slovencev v mestu.
Čitalnica ni več mogla zadovoljevati vseh kulturnih in narodnih potreb celjskih Slovencev, zato so iz nje začela izraščati številna nova društva: športna, strokovna, politična, narodnoobrambna, dobrodelna, kulturna itd. Številna zgolj zaradi kljubovanja enakim društvom in zato povsem neaktivna. Kot prvi se je izpod okrilja čitalnice leta 1890 izvilo telovadno društvo Celjski sokol, ki se je uspešno kosalo z nemškimi turnerji, od kulturnih društev pa je bilo med aktivnejšimi Celjsko pevsko društvo. Ustanovljeno je bilo leta 1895 in je predstavljalo uspešnega tekmeca nemškemu moškemu pevskemu društvu, ustanovljenemu že leta 1857.
Aktivnost društev je z leti zahtevala večje in boljše prostore, tudi Narodna čitalnica je postajala vedno bolj utesnjena, zato so se vplivni celjski Slovenci odločili, da bodo ob podpori Celjske posojilnice začeli z gradnjo Narodnega doma. Ob začetku gradnje leta 1895 je Ilustrovani narodni koledar zapisal: »Slovenski živelj v Celji s tem gotovo le pridobi, in to mesto ob slovenski Savinji postane duševno središče slovenskega Štajerja in je deloma že sedaj. Pred več leti je bil Maribor velicega pomena za slovensko narodno gibanje, ali zadnja leta ga vedno bolj prekaša Celje. Vzlic hudim bojem se slovenstvo v Celji vedno bolj širi …« Poslopje so zgradili leta 1897 in v njem so našla prostore za svoje delo vsa slovenska društva v mestu s čitalnico vred. V njem so lahko gostovali tudi večji projekti (opere in gledališke predstave).
Kljub pobudam, ki so jih dajala gostovanja ljubljanskega gledališča, čitalnica še vedno ni premogla lastnih predstav. Dr. Ravnihar je v času svojega bivanja v Celju do leta 1901 ustvaril dober igralski ansambel, ga združil s pevskim društvom in Narodno godbo in tako postavil temelje slovenskemu gledališču v Celju. Njegovo delo je nadaljeval vnet privrženec gledališča Rafko Salmič. Z osamosvojitvijo gledališke sekcije je Narodna čitalnica zgubila še eno od svojih »paradnih disciplin«.
