O Alojziju* Kuharju, najstarejšem bratu pisatelja Prežihovega Voranca, sem prvič izvedel nekaj več šele tedaj, ko je 17. oktobra 1964 umrl njegov brat Avgust Kuhar, najmlajši od Prežihovih »pobov«. Dr. Franc Sušnik je takrat v Koroškem fužinarju, ki ga je Prežihov Gustl urejal vse do svoje prezgodnje smrti, napisal lep nekrolog. Tam omeni vse brate in med njimi tudi Alojzija:
»Lojz (rojen 18. junija 1895 na Mihéljem, umrl 28. oktobra 1958 v New Yorku), ki je v ta grob pokopal svoje hrepenenje po domačem kraju, govornik in esejist, politik in diplomat, sorbonski doktor političnih ved (1929), cambriški doktor zgodovine (1949).«1
Postal sem radoveden, ker je Alojzijevo ime bilo ovito v koprene skrivnosti. Nihče drugi ni o njem pisal, nobeden ga ni omenjal. Pozneje sem dognal, da ga je dr. Sušnik prvič omenil že leta 1957, pa sem bil takrat še premlad, da bi se zanimal za brate Kuhar. Leta 1968 je dr. Sušniku za njegovo sedemdesetletnico pisatelj Marjan Kolar zbral in uredil njegova najboljša besedila v knjigi »In kaj so ljudje ko lesovi: Koroški zapisi«, ki jo je izdala Založba Obzorja Maribor, založila pa Skupščina Občine Ravne na Koroškem. Tu sem našel še tisti zapis iz leta 1957:
»K Prežihu sem prišel prvič po prvi šoli. Prav tedaj so kupili bajto. Lojz je bil v Celovcu štiri leta pred mano. Bil je na gimnaziji veljaven fant. Tudi v Marijanišču. Tu so bili za hlapce Slovenci. Eden teh je bil hišnik, Kapelčan Jakob. Po slovensko nismo smeli govoriti. Nam malim je bilo tako zabičano, da si še na vlaku, ko smo se domov na počitnice vozili, vse do Sinče vesi nismo upali po slovensko govoriti. Lojz je to reč spodbil. Tisto jesen mu je Jakob zaupal prodajo češpljev na marijaniškem dvorišču. To trgovino je Lojz potem še več let opravljal. Vsak dan od štirih do petih. Po šestnajst češpljev za krajcar. Po slovensko pa si jih dobil dvajset. Jaz tudi brez krajcarjev, ker me je imel Lojz za svojega izpod Uršlje gore in še podobna sva si bila v obraz tedaj kot brata, so pravili.«2
Dr. Sušnik njuno prijateljstvo in prvo srečanje z njegovimi starši popisuje še naprej: »V počitnicah je prišel mimo naše bajte tam ob Meži pod ugaslim nasipom stare prevaljške žlindre in jaz sem kozo pasel in me je bilo neznansko sram, ker sem vedel, da imajo pri njih doma kravo, morda celo dve ali tri. In me je pobral in se smejal in rekel, da moram z njim. In moja mati so bili ponosni na to. Tedaj sem prvič videl Prežihovo mater. Z Lojzom sva sama sedela v hiši za mizo, Voranca ni bilo doma. Anza in Gustelj sta radovedila okoli mene: to so torej taki, ki študirajo, kako bi brez dela živeli in klobase jedli! … Oče so prišli in sedli na postel. Imeli so košate ruse in lepo mladikasto lice. Natlačili so si pipico, rekli neko počez in zopet šli. Mati so stali ob mizi, roki so imeli položeni po dolgem čez pas, ne vem več, kaj so govorili, ali vem, da so zopet in zopet govorili – in tako jih imam v spominu za vsa srečanja do zadnjega: polnih, domalega slovesnih besed, visoko vzravnano, čezme zamaknjeno v svetlobo vidca, ki zre vame in gleda usode: usode ljudi in lesov in ledin – in kaj so ljudje ko lesovi in ledine in grude in prst, le da so se grude in gora v njih zavedeli svoje strasti in trpkobe in smrti.«3
Ko sem od novembra 1972 dalje bil v službi v (takratni) ravenski Študijski knjižnici, je k dr. Sušniku večkrat prihajal na obisk dr. Pavle Zablatnik.4 Ker sta v svojih pogovorih večkrat omenjala Kuharjevega Lojza, sem postal še bolj radoveden. Nekega dne me je dr. Sušnik poklical k sebi v svojo pisarno, ki jo je imel v vzhodnem krilu ravenskega gradu. Odklenil je veliko ognjevarno železno omaro in vzel iz nje sivozelenkasto arhivsko škatlo. Na njej je pisalo nekako takole: Alojz Kuhar. Odpreti, kadar bo prišel primeren čas. »To bi moral že kdaj uničiti, zažgati,« mi je povedal, »pa tega nisem storil. Naj ostane zaklenjeno tukaj na varnem, dokler ne bodo prišli drugačni časi. Jaz si jih najbrž ne bom učakal!« Kaj več o Alojziju Kuharju mi ni povedal.
Ko je na njegovo mesto prišel Janez Mrdavšič, so že prihajali drugi časi. Slovenija se je osamosvojila in prav profesor Mrdavšič je lahko prvi pokukal v vsebino te škatle, v kateri so bila varno shranjena pisma Alojzija Kuharja svojemu bratu Avgustu, poleg pa je bilo tudi precej razglednic in fotografij. Skrivnostni dogodki iz življenja Alojzija Kuharja so se nam začeli odstirati in pred nami je začela rasti podoba zamolčanega rodoljuba.
Novinar Ruda Jurčec je že v šestdesetih letih v Argentini izdal trilogijo Skozi luči in sence (1964, 1966, 1969) in obširneje spregovoril o pariških letih in o Kuharjevem uredniškem obdobju pri Slovencu.
Pozitivni premiki so si sledili dokaj hitro. Oktobra 1993 je bil v Kotljah simpozij o Kuharju in takrat je izšel obširen zbornik na 220 straneh, ki ga je uredil profesor Tone Sušnik. V tem zborniku so ponatisnili tudi Kuharjevo Poglavje iz tragedije koroških Slovencev, v katerem so bili objavljeni do takrat tajni dokumenti o »ameriški demarkacijski črti« oziroma »Milesovi črti«, ki je bila usodna za avstrijske Korošce.
Ko je leta 1998 Koroška osrednja knjižnica izdala delo Janeza Mrdavšiča »Dr. Alojz Kuhar: Skica za oris njegovega življenja in dela«, smo med drugimi važnimi biografskimi podatki vsaj v skopih obrisih spoznali tudi, o čem je ddr. Alojzij Kuhar pisal bratu Avgustu. Profesor Mrdavšič v uvodu omenja tudi tole: »Za Alojza Kuharja sem slišal prej kot za njegovega brata Lovra – Voranca. Doma so se večkrat pogovarjali o mladem kaplanu, ki je v času svojega kratkega službovanja v Črni večkrat prišel k nam, nato pa se je vsaj enkrat s pismom oglasil iz Pariza, kamor je odšel študirat. Bilo je to kmalu po prvi svetovni vojni, ko se je tudi po Črni razpasla ”rdeča nevarnost”, kakor so takrat imenovali daljne odmeve oktobrske revolucije z izrazitejšim protiverskim razpoloženjem. Takrat je Alojz pisal, da živi v Parizu in mašuje v cerkvi, ob kateri je pokopan velik nasprotnik in preganjalec vere, čigar imena domači niso omenjali, saj ga gotovo niso znali niti prebrati. Zdaj je že zdavnaj mrtev, je pisal bivši kaplan, čez njegov grob pa se vsak dan zgrinjajo k mašam množice vernih Parižanov.«5
Ko pa je dr. Janez Arnež6 začel novembra 2000 v Pogledih, glasilu inštituta Studia Slovenica v ZDA izdajati v nadaljevanjih še Kuharjevo avtobiografijo in nato še nekaj drugih Kuharjevih zapisov, smo dobili še natančnejši vpogled v najvažnejše mejnike njegovega življenja in dela.
Leta 2015 je Dejan Hrovat napisal magistrsko delo »Zunanjepolitična usmeritev časnika Slovenec v času uredovanja7 dr. Alojzija Kuharja s poudarkom na njegovem delu« (Filozofska fakulteta Maribor, oddelek za zgodovino) in del svoje naloge posvetil tudi življenju Alojzija Kuharja pred letom 1941, ko je kot član begunske jugoslovanske vlade živel v Londonu.
In končno je lani Jože Maček8 večino tega razpršenega gradiva zbral in (na žalost!) skoraj brez komentarjev objavil v knjigi »Ob šestdesetletnici smrti ddr. Alojzija Kuharja: Avtobiografija, korespondenca, zapisi« (Ljubljana, Salve 2018). Zdaj je gradiva o Alojziju Kuharju dovolj, saj je večina največjih praznin zapolnjena s podatki »iz prve roke«.
Pri izdaji te knjige smo najprej imeli v mislih, da bi o različnih vzporednicah njegovega delovanja pisali različni avtorji; morda bi ugotovili kaj novega, lahko pa bi (tako mi je modro svetoval in me hkrati opozoril tudi dr. Ivan Lah, ko sem ga obvestil o naših namerah) spet dregnili v osje gnezdo in povzročili še večja, tudi politična, nesoglasja. Dr. Lah je takrat pripisal tudi te tehtne ugotovitve: »Če Alojz v primerjavi z bratom Lovrom že nima toliko poljudnih literarnih del, je prispeval Slovencem na znanstvenem polju odlično izhodišče na polju etnogeneze. Opozoril je na previdnost pri naslanjanju na znanstvene veličine (avtoritete), ko zapiše: “Tako se zgodi, da se nepristranski zgodovinar, ki ga zanima samo resnica, ne more vedno zanesti na sicer pomembno raziskovalno delo.”9 Alojz je v omenjeni disertaciji obravnaval sicer pokristjanjevanje, vendar je moral pri tem nujno poseči tudi v zgodovino Slovencev. In kaj je spoznal? Po naravi bister in s šolanjem vsestransko izobražen ter razgledan je kmalu zaslutil, da je v razlagah slovenske zgodovine nekaj narobe; da obstajajo nerazumljiva protislovja. Zanimivo, da se nemška zgodovinska šola v tej smeri že popravlja, a slovenska uradna zgodovina trdovratno vztraja pri starem?
V omenjeni disertaciji je Alojz morda nehote dal mladim slovenskim raziskovalcem zgodovine, jezikoslovja, narodopisja, starinoslovja … napotek, v kateri smeri bi veljalo nadaljevati raziskovanje – če že sam ni imel priložnosti širših posegov na to polje.«10 Morebitnim nesoglasjem se bomo torej raje izognili in bo tako morda res šele naslednja generacija nadaljevala to raziskovanje v pravi smeri, ali pač?
Citate iz pisem in drugih zapisov Alojzija Kuharja smo namenoma opremili z ležečim besedilom, da so bolj razvidni, saj marsikje izpričujejo njegovo veliko ljubezen in navezanost na domače kraje, posebni pa so tudi zaradi njegovega domačega izražanja, saj v teh pismih velikokrat »zapoje« ljubo domače narečje spodnje Mežiške doline.
Knjiga je zdaj torej pred vami z upoštevanjem spoznanj in zapisov vseh Kuharjevih sodobnikov, tako prijateljev kot nasprotnikov, in vseh tistih, ki so tudi pozneje, predvsem v obdobju po osamosvojitvi Slovenije, pisali o življenju in delu našega velikega Hotuljca.
_______
*Alojzij je največkrat uporabljeno ime drugega sina družine Kuhar. Tako se je večinoma tudi sam predstavljal in podpisoval. Njegovo pravo krstno ime v hotuljskih matrikah je Alois. Nekateri avtorji so morda tudi zato pozneje uporabljali v javnosti bolj znano ime Alojz, sam pa se je v nekaterih pismih prijateljem in domačim podpisoval tudi z Lojz ali Prežihov Lojz.
[1] Sušnik, Fr.: Morda je tisti dan tudi tebi umrl prijatelj. V: Koroški fužinar, št. 11 -12, 25. 11. 1964, str. 2 – 3.
[2] Sušnik, Franc: Srečal sem Kotlje. V: Dr. Franc Sušnik: In kaj so ljudje ko lesovi. Ravne na Koroškem-Maribor, 1968, str. 67 – 68.
[3] Prav tam, stran 68.
[4] Dr. Pavle Zablatnik (1912 – 1993), narodopisec, šolnik, kulturni delavec in slovenski rimskokatoliški duhovnik na avstrijskem Koroškem.
[5] Mrdavšič, Janez: Dr. Alojz Kuhar: Skica za oris njegovega življenja in dela. Ravne na Koroškem 1998, str. 3.
[6] Janez Arnež je upokojeni profesor ekonomskih ved in ustanovitelj inštituta Studia Slovenica v Ljubljani. V ZDA je objavil več knjig o Slovencih in Sloveniji v angleškem jeziku. Zbira objavljeno in arhivsko gradivo, ki je nastalo med Slovenci v zamejstvu, v begunskih taboriščih in v številnih slovenskih izseljenskih skupnostih v Evropi, v obeh Amerikah in Avstraliji.
[7] Uredovanja = urednikovanja
[8] Jože Maček (1929), dr. agronomskih znanosti, dr. ekonomskih znanosti, dr. zgodovinskih znanosti, redni profesor za fitopatologijo, gozdno fitopatologijo in fitofarmakologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in njen zaslužni profesor.
[9] Kuhar, Alojzij: Pokristjanjevanje Slovencev in nemško-slovanska etnična meja v vzhodnih Alpah. Ravne na Koroškem–Celovec–Ljubljana–Dunaj 2001, str. 12.
[10] Lah, Ivan, Ljubljana: O življenju in delu ddr. Alojza Kuharja. Elektronska pošta M. Osojniku z dne 30. decembra 2018.