Šele 15. julija 1941 so nekateri člani vlade123 odpotovali prostovoljno iz Tanturja v London in tja prispeli 28. septembra 1941124 po dolgi ter nevarni poti okoli Afrike, ob ameriški obali in čez Atlantik. Tudi Alojzij Kuhar je bil s to skupino ubežnikov.
V Londonu se je Kuhar priključil jugoslovanski begunski vladi. Najprej je bil njen uradnik, oktobra pa so ga imenovali za ambasadorja jugoslovanske emigrantske vlade pri begunski vladi Poljske, za direktorja informacijskega oddelka in člana ministrskega propagandnega sveta. Ker je znal dobro angleško, je bil od začetka v veliko pomoč drugim slovenskim politikom, ki takrat tega jezika še niso dovolj obvladali. Nastanili so se v veliki hiši the Kingston House, kjer so imeli svoje vladne prostore tudi Angleži, Norvežani in japonsko poslaništvo.
Kuhar piše v svojem življenjepisu: »Dobil sem petnajst praznih sob, ki sem jih moral opremiti, da so nam služile za pisarno in organizirati delo. Začel sem enkrat tedensko govoriti po radiu BBC.«125 Kuhar je bil spreten in iznajdljiv diplomat. Izkazal se je tudi takrat, ko je z diplomatsko pošto Vatikana vzpostavil prve stike z Ljubljano. Od začetka je to povezavo uporabljal le dr. Krek, pozneje pa tudi Kuhar. Ta pošta je sicer potovala zelo počasi, zato ni dopuščala hitrega in sprotnega usklajevanja stališč, najbolj nujno povezavo pa je vendarle ponujala. Po kapitulaciji Italije so to zvezo pretrgali.126
Nesporazumi, nasprotja in nestrinjanja med hrvaškimi in srbskimi politiki so bila vedno globlja. Še posebej so izstopala tista v Združenih državah Amerike. Veliko olja na ogenj je prilila še kopija Memoranduma novembra 1941, ki ga je v imenu srbske pravoslavne cerkve izročil vikar srbskega patriarha poveljniku nemških čet v Srbiji. V njem so Srbi obtožili Neodvisno državo Hrvaško zločina nad srbskim prebivalstvom. Ker je Memorandum izšel v glasilu organizacije Srbske narodne zveze Srbobran, ki so ga financirali z jugoslovanskega poslaništva v Washingtonu, je ta objava še pospešila protijugoslovansko razpoloženje v Ameriki.127
Tudi zato so se aprila 1942 v jugoslovanski vladi v Londonu začeli še večji prepiri in intrige. Nesoglasja med Srbi, Hrvati in Slovenci so se stopnjevala in Kuhar je zaradi srbskih zahtev izraženih v Srbobranu maja 1942 odstopil iz informativnega poverjeništva in obdržal le položaj ministra za Poljsko. Opustil pa ni svojih zvez s tiskom glede številnih problemov, ki so se nanašali na Slovence in vero. Nadaljeval je tudi s svojimi radijskimi oddajami. Sam piše128, da je v Londonu med vojnimi leti doživel mnogo reči, ki so bile v tesni zvezi s postopnim razpadom jugoslovanske vlade, bile pa so tudi tesno povezane z britansko vlado ter parlamentom in z obrambo Velike Britanije.
Medtem je v Ljubljani Alojzijev brat Voranc dobil pomembno nalogo pri pripravi skrivnega radijskega oddajnika, »Kričača«. Prežihov Voranc je v ta namen ustanovil uredništvo, ki je sestankovalo vsak torek in petek. Besedilo vseh oddaj je seveda skrbno pregledal tudi eden članov politbiroja CK KPS; največkrat je to storil Boris Kidrič. Poleg kulturnih poročil je bil Voranc zadolžen še za zunanjo in notranjo politiko. V oddaji, ki je bila na sporedu 9. marca 1942, so kot »petokolonaša« označili tudi njegovega brata Alojzija Kuharja, ki je bil takrat še opolnomočeni minister v emigrantski jugoslovanski kraljevski vladi v Londonu.129 S tem se nikakor ni strinjal Izidor Cankar, ki je pozneje Kuharja tako označil: »Kuhar je sila obrekovan človek. V resnici je mehak, neodločen, neborben, sladak, ima idilične ideale podeželskega župnika in kot poslanik ni nikoli uvidel, da ne kaže, da govori enkrat ”jaz kot poslanik” in drugič ”jaz kot duhovnik”. Kulturni artefakt slov. konserv. stanja, toda narodu in naciji vdan in globoko potresen zaradi hlapčevanja slov. domobrancev Hitlerju.«130
Leta 1943 so Alojzija Kuharja prosili, da bi po padli Trifunovićevi131 vladi sprejel mesto v novi Purićevi132 vladi kot minister za vzgojo, pa je odklonil. Uvidel je, da se je »ladja že potapljala«. In res, 1. junija 1944 se je v resnici potopila. Kuhar je kot katoliški duhovnik moral sprejeti prisego od Šubašića133 kot predsednika.
Na BBC je zatem redno govoril v oddajah za Slovence. Usodni zanj pa so bili govori, ki jih je naslovil slovenskim domobrancem. Oddaje po radiu BBC je zato opustil že v marcu 1943, ker ni »hotel govoriti za Tita in partizane.«134 19. januarja 1945 je odstopil tudi kot jugoslovanski poslanik pri poljski vladi ter zaprosil za vizum ameriške oblasti. Veliko ljudi je Kuharja zaradi teh govorov zelo obsojalo. Takratni slovenski politiki v domovini namreč niso mogli videti stvari tako, kot jih je videl Kuhar, ki je poznal in upošteval tudi vsa širša spoznanja; v spopade med domobrance in partizane pa ni bil vpleten.
Alojzij Kuhar je v svoji Avtobiografiji nazorno obrazložil, kako in zakaj je takrat napisal te govore za slovenske domobrance. Dogodek, ki ga omenja, se je nanašal na zavezniško politiko, ki je dopustila padec jugoslovanskega kralja Petra II. in povzročila spremembo njihovih simpatij in zato tudi pomoč Titu. Julija 1944 je čisto slučajno na vojnem ministrstvu srečal osebo, ki je bila takrat zelo pomembna in tesno povezana s Titom in partizani. Dva tedna pozneje je to osebo obiskal, saj so medtem v Londonu dobili preko Šubašićeve vlade tiskan dokaz, da so bili domobranci (t. im. domača straža, ki je v Sloveniji štela okoli 15.000 vojakov) po razpadu Italije leta 1943 postavljeni pod nemško poveljstvo in so dali prisego, da bodo služili »Fűhrerju«, nemški vojski in policiji.
Besedilo domobranske prisege se je glasilo: »Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom vodje velike Nemčije, SS četami in policijo, proti banditom in komunizmu kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj!«135
Čisto normalno je bilo sedaj sklepati, da bodo slovenske belogardiste tudi zavezniki imeli za nacistične sodelavce. Da bi mu nekdo to zadevo pojasnil v popolnosti, je Alojzij Kuhar odšel k tej osebi na vojnem ministrstvu. Sam o tem piše tako:
»Informacija, ki sem jo dobil, je bila strašna. Dejal mi je, da je bilo po medzavezniški pogodbi po Teheranski konferenci, medtem ko je bil Churchill na poti nazaj v Egipt, sklenjeno, da bodo vse vojaške formacije, na katere bodo zavezniki naleteli na področjih, s katerih ”bodo pregnani Nemci, smatrane za kolaboracioniste, če bodo nosile nemške ali od Nemcev podarjene uniforme in nemško ali od Nemcev podarjeno orožje.” Na moje vprašanje, kaj se bo z njimi zgodilo, mi je odgovoril, da bodo po tej pogodbi vrnjene njihovim narodnim vladam. Na moje vprašanje, koga zavezniki smatrajo za narodno vlado ali narodno vojsko, v slučaju Jugoslavije, mi je odgovoril, da je bil Tito priznan kot vojaški poveljnik, ki operira pod poveljstvom komande desnega krila zavezniške sredozemske komande. Na moje vprašanje, če to pomeni, da bodo ti slovenski domobranci vrnjeni Titu in njegovim partizanom, mi je ta oseba odgovorila, da je to točno. Na moje vprašanje, če bi bili zavezniki, bodisi Angleži ali Amerikanci, posamezno ali skupaj, pripravljeni prevzeti sedaj, takoj, poveljstvo nad temi domobranci, mi je ta oseba odgovorila, da je predlog zanimiv, da pa mora stvar preiskati. Odšel je za nekaj časa in ko se je vrnil, mi je ponovil: ”Vaš predlog je zanimiv. Koliko jih je, kaj mislite, organiziranih v domobranskih formacijah?” Odgovoril sem, da tega ne vem, da morajo Angleži to bolje vedeti, da pa sem slišal, da jih je okoli 10.000 do 15.000. Vprašal me je; ”Koliko, mislite, bi jih sprejelo angleško ali ameriško poveljstvo, če bi se to zgodilo?” Odgovoril sem, da številke ne morem dati, da pa naša tisočletna zgodovina jasno govori. Slovenci majhni sosedi Nemcev so vso svojo zgodovino preživljali v neprestani borbi proti Nemcem, zato sem, čeprav ne morem podati številke, prepričan, da bi se najmanj 70 – 80 % domobrancev na prvi poziv pridružilo zavezniškemu poveljništvu in da bi imeli vso podporo v narodu. Na to mi je odgovoril, da mora dobiti nadaljne pojasnitve, me je znova zapustil, tokrat za pol ure. Ko se je vrnil, mi je dal roko in dejal: ”Prepozno, gospod. Žal mi je.”«136
Kuhar ga je potem vprašal, kaj bi lahko domobranci sploh storili, kajti če bodo vrnjeni Titu, jih bodo partizani postrelili. Na vprašanje mu ni odgovoril naravnost, Kuhar pa je pomen tega dojel šele čez čas, saj mu je dejal, da »vsaka oborožena formacija, ki jo bodo zavezniki srečali na svoji osvoboditveni poti, bo izročena vladi ali vojski v slučaju, da bo nosila nemško ali od Nemcev podarjeno uniformo ali nemško ali od Nemcev podarjeno orožje.«137 Ta razgovor je Kuhar podrobno obrazložil Snoju, bivšemu ministru in vodji slovenskih krščanskih demokratov. Dolgo sta razpravljala in prišla do trdnega sklepa, da je potrebno to informacijo na vsak način posredovati domobrancem v deželi. Prepričana sta bila, da se mladi slovenski fantje v domobranskih uniformah sploh še ne zavedajo resnosti položaja in da še vedno živijo v iluziji, da se borijo za vzvišeno stvar v okoliščinah, na katere sami ne morejo vplivati.
_______
[123] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 48 – 49, avgust 2001, str. 11.
[124] Prav tam. stran 12.
[125] Prav tam, stran 12.
[126] Mrdavšič, Janez: Dr. Alojz Kuhar: Skica za oris njegovega življenja in dela. Ravne na Koroškem 1998, str. 16.
[127] Prav tam, stran 17.
[128] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 48 – 49, avgust 2001, str. 12.
[129] Druškovič, Drago; Prežihov Voranc: Pisatelj in politik. Celovec–Ljubljana 2005, str. 412.
[130] Cankar, Izidor: Londonski dnevnik 1944–1945, Ljubljana 1985.
[131] Miloš Trifunović (1871–1957), srbski in jugoslovanski politik. Najprej je bil gimnazijski profesor v Užicu, nato večkratni minister v starojugoslovanski vladi (1917–1927). Predsednik begunske vlade in minister za notranje zadeve je bil od 26. 1. 1943 do 10. 8. 1943.
[132] Dr. Božidar Purić (1891–1977), srbski in jugoslovanski politik in diplomat. Od 10. 8. 1943 do 1. 6. 1944 je bil predsednik jugoslovanske begunske vlade v Londonu. Ker je v 2. sv. vojni simpatiziral s četniki, so ga leta 1946 v odsotnosti obsodili na 16 let robije. Do svoje smrti v Čikagu (Ilinois) je veljal za uglednega političnega emigranta.
[133] Ivan Šubašić (1892–1955), hrvaški odvetnik in jugoslovanski politik, ban Banovine Hrvatske. Predsednik begunske jugoslovanske vlade je postal 8. junija leta 1944. S Titom je podpisal dva sporazuma, ki sta omogočila sodelovanje partizanov in kraljeve vlade.
[134] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 48 – 49, avgust 2001, str. 12.
[135] Hribar, Spomenka: Z domobransko prisego proti rdeči zvezdi. Delo, 26. 7. 2013.
[136] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 48 – 49, avgust 2001, str. 13 – 14.
[137] Prav tam, stran 14.
