Kuharji so se udomili v Spodnji Mežiški dolini šele v osemdesetih letih 18. stoletja. Takrat je priimek11 Kuhar v te kraje prinesel praprapraded Alojzija Kuharja Jurij Kuhar (roj. 19. 4. 1765), sin Antona in Neže Kuhar iz Male vasi pri Globasnici na avstrijskem Koroškem. 13. januarja 1783 se je poročil s hčerko kmeta Tomaža Zdovca Uršulo Zdovc in se tako priženil k tej znani hotuljski kmetiji.
V naslednji generaciji ni bilo moških potomcev, zato je hči Helena Kuhar, Alojzijeva praprabica (roj. 6. 4. 1787) prevzela Zdovčevo kmetijo, rodila nezakonsko hčerko Marijo Kuhar (roj. 23. 3. 1806), Alojzijevo prababico, ki se je omožila k Strčku na bližnje Sele. Marija Kuhar je še pred poroko povila nezakonskega sina Johana (Janeza) Kuharja (12. 12. 1827–1880). To je bil Alojzijev »dedej Anza«, ki je gospodaril pri Toneju visoko v Kozarnici pod Uršljo goro. Za zgodaj umrlo prvo ženo Marijo Čas (1829) je svojo drugo ženo – Alojzijevo babico – Marijo Kuhar, roj. Stražnik (1833–1900) pripeljal iz bližnje štajerske soseske, s Sel. Na grobu Kuharjevih v Kotljah je ded zapisan kot Kuhar Janez – Tonej.
V zakonu Johana in Marije Kuhar se je rodilo sedem otrok; odrasli so le štirje. Prvi Alojzijev stric je bil Martin Kuhar (3. 2. 1850–5. 9. 1910), po domače Encij (Inc) v Podgori, izučen tesar, graditelj mlinov in žag, bližnji sosed s Kotnikovo bajto, ki je stala preko potoka. V času, ko so v Kotljah gradili šolo, je stric Martin načeloval občinskemu šolskemu svetu. V spominu vaščanov se je ohranil kot dobrodušen, šegav mož.
Drugi stric je bil Lenart Kuhar (7. 2. 1859–19. 10. 1937), po domače Lužnik (Lenart Munk iz Prežihove Jamnice!). Najprej je podedoval Tonejevo bajto v Kozarnici pod Uršljo goro, jo zamenjal z grofom za bližnjo Ivart in se priženil k posestniku Lužniku. Bil je željan izobrazbe, rad pa je tudi potoval, saj je bil na Dunaju, v Lurdu, Jeruzalemu. Kot zaupnik slovenske stranke je vneto zbiral okoli sebe isto misleče sovaščane in jih politično osveščal. Bil je tudi občinski odbornik in odbornik zadružne hranilnice, član Mohorjeve družbe od leta 1873 in soustanovitelj knjižnice v Kotljah leta 1908. Kot cerkveni ključar se je izkazal tudi pri prenovi prižnice v cerkvi svete Marjete, ki jo je izdelal slovenjegraški rojak, kipar Franc Berneker.
Tretji sin Johan (Ivan) Kuhar (13. 11. 1866–10. 1. 1944) je bil Alojzijev oče. Tudi on je bil izučen tesar. Preživljal se je v glavnem kot dninar in najemnik. Četudi se je oženil z Marjeto Krautberger (11. 7. 1864–25. 6. 1948), hčerko bogatega kmeta s Preškega Vrha, je šele skoraj po dvajsetih letih trdega dela, odrekanja in najemniškega romanja postal »sam svoj gospod«, sicer eden manjših, a vendarle neodvisen posestnik na sončnem Preškem vrhu.
Četrti otrok je bila Alojzijeva teta Marija Kuhar (roj. 6. 11. 1873), ki se je kot Lužnikova dekla leta 1896 poročila z Alojzom Miglarjem, železniškim čuvajem iz Loge vasi.
______
[11] Več o Kuharjevem rodu glej v: Sušnik, Franc: Prežihov Voranc. Koledar Mohorjeve družbe 1951, str. 49 – 58.