Alojzij Kuhar sam piše v svojem življenjepisu,15 ki je začel izhajati šele leta 2000 v nadaljevanjih,16 da so ga desetletnega poslali v (nemško) gimnazijo v Celovcu, prestolnici Koroške. Že omenjeni osnovnošolski učitelj Aichholzer in domači župnik Franc Štingl, Čeh po rodu, poliglot in odličen poznavalec literature, sta namreč le s težavo pregovorila očeta, da naj tvega stroške in pošlje bistrega sina naprej v šole. Dilemo, zakaj so za študij izbrali njega in ne Voranca, je Alojzij Kuhar sam pojasnjeval v pismu leta 1957:
»Tisto čenčanje, da Voranc ni mogel v šole zaradi tega, ker so ga oče rabili za holcerja, bi vendar enkrat pustili pasti. Takrat, ko je šlo za to, kdo naj gre študirat, ali eden ali dva ali nobeden, so imeli o tistem ”meeting” pri nadučitelju Pinterju in sta se ga udeležila Močnik (učitelj) in rajni župnik Štingl. Ker dveh niso mogli poslati v šolo, so sklenili, da pošljejo mene, in to na podlagi spričeval. Ker sem imel slučajno boljša, so izbrali mene. S tem ni rečeno, da so naredili prav, in še danes sem prepričan, da bi bilo bolj pametno, če bi izbrali Voranca, ker je imel mnoge darove bolj bogate in bi jih bil v šoli do konca razvil, medtem ko jaz menda svojih manjših darov nisem tako razvil, kot bi jih mogel odnosno moral. Toda s tem hočem le reči, da holcarijo naj kar izpustijo. Sicer pa je bil Voranc takrat še otrok star dvanajst let, komaj dober za skorjo lupit in steljo spravljat.«17
Voranc tega dejstva sicer ni nikoli demantiral, je pa v avtobiografski povesti Borba med drugim zapisal: »Zelo zgodaj me je pričel oče uporabljati pri delu. Ni čuda, sam je bil ž njim preobložen in ga je komaj zmagoval. Najprej sem moral goniti vole pri setvi, potem sem pričel s pašo; čisto majhen sem že moral vstajati s prvo zoro, kar je bilo zelo bridko, in goniti živino v gozd. In čim večji sem prihajal, tem težja dela sem opravljal.«18 V samorastniški noveli Jirs in Bavh pa je o tem zapisal: »Ko sem postal šolar, sem postal tudi pastir. Z desetimi leti sem bil že za krmilca, kmalu sem bil za volarja, kravarja, dokler niso sploh vsa hlevska dela prišla name.«19
Medtem sta se pri Prežihu rodila še dva brata: Ivan Kuhar (30. 12. 1904–26. 6. 1944), bister in razgledan kmet, pisec Koroške kmečke ovseti iz Mežiške doline, predzadnje leto vojne ubit od nemške policije, in Avgust, tudi Avguštin Kuhar (23. 8. 1906–17. 10. 1964), ki je postal strokovnjak za racionalizacijo ter varstvo pri delu in širok, zelo pismen kulturnik in dolgoletni urednik Koroškega fužinarja, razgledov ravenskih železarjev.
Alojzij Kuhar je torej od Prežihovih fantov šel prvi v svet. V šolskem letu 1906/07 je pričel drgniti klopi v celovški gimnaziji, stanoval pa je vseh osem let v dijaški ustanovi, v
Marijanišču. Sam piše,
20 da je bil v gimnaziji eden od samo šestih slovenskih dijakov, vseh dijakov pa je bilo v razredu 56. Na tej gimnaziji ga je učil tudi naš rojak z bližnjih Dobrij, dr. Franc Kotnik. Štiri leta za njim je prišel na to gimnazijo
Franc Sušnik s Prevalj. Takoj sta se spoprijateljila in v pismih, ki jih je Alojzij pisal bratu Avgustu, ga je imenoval le Franci. Redkokdaj je pripisal Sušnikov.
21 Kako vedoželjen je bil mladi Alojzij, dokazuje tudi ohranjena knjiga Ignaz Prammer: C. Iulii Caesaris Commentarii DE BELLO GALLICO.22 Na strani 33 je nadobudni koroški dijak pripisal: »Finis!! 11. III. 1910.« Ko je bil star dobrih štirinajst let, je preštudiral knjigo v latinščini z nemškim komentarjem.
Ob sklepu osemletnega študija je njegov razred štel 42 dijakov, med njimi pa je ostalo vseh šest Slovencev. Poučevanje je bilo izključno v nemškem jeziku, dvakrat tedensko pa so morali slovenski dijaki hoditi na slovenske jezikovne tečaje. Tako se je tudi Alojzij naučil slovenske slovnice v Celovcu, četudi so doma govorili samo slovensko. Maturo je opravil z odliko kot najboljši (»Matura mit Auszeichnung«) leta 1914. Ker je bil Slovenec, je rezultat na gimnaziji veljal za pravo senzacijo.
Značilen je ta dogodek. En dan po umoru vojvode Ferdinanda v Sarajevu je moral Alojzij na ustni izpit iz zgodovine. Profesor, ki ga je izpraševal, je bil »divji Velenemec«, in ga je očitno hotel prizadeti, zato mu je zastavil vprašanje o najvažnejših zgodovinskih dogodkih, ki so sledili kot posledica delitve rimskega imperija med vzhodom in zahodom. Profesor ga je tako hotel prisiliti, da pride do sklepa, da je bil tudi umor v Sarajevu eden izmed teh važnih zgodovinskih dogodkov. Nadzornik v komisiji je to opazil. Ko je Alojzij prišel do leta 1878, je izpraševanje ustavil navkljub protestom profesorja. Alojzij Kuhar je dobil odlično oceno.23
_______
[15] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 42 – 43, november 2000, str. 2.
[16] Alojzij Kuhar je v New Yorku sam napisal oz. natipkal svoj življenjepis, ki ga je datiral s 16. 12. 1954. Celoten tipkopis ima 30 označenih strani.
[17] Pismo Alojzija Kuharja bratu Avgustu. New York, 1957. Arhiv Koroške osrednje knjižnice dr. Franca Sušnika Ravne na Koroškem.
[18] Kuhar, Lovro – Prežihov Voranc: Borba. V: Zbrano delo. Prva knjiga. Ljubljana, 1962, str. 56.
[19] Kuhar, Lovro – Prežihov Voranc: Jirs in Bavh. V: Samorastniki, 2. izdaja. Ljubljana 1946, str. 32.
[20] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 42 – 43, november 2000, str. 2.
[21] Mrdavšič, Janez: Dr. Alojz Kuhar: Skica za oris njegovega življenja in dela. Ravne na Koroškem 1998, str. 6.
[22] Knjiga je iz osebnega arhiva Mojce Petrič, pravnukinje Prežihovega Voranca. Prvi lastnik je bil Alojzijev mali bratranec Adalbert Krautberger, ki je knjigo dobil leta 1902.
[23] Kuhar, Alojzij: Avtobiografija. V: Pogledi, glasilo inštituta Studia slovenica, št. 42 – 43, november 2000, str.2.
